Nedvomno je bilo tako tudi v prejšnjih obdobjih političnih in gospodarskih napetosti. Na primer po prvi svetovni vojni, ko so se demokratični politični sistemi rušili, se je večji del sveta pri razmišljanju o svoji prihodnosti oziral na Benita Mussolinija v Italiji in na Vladimirja Lenina v Rusiji.
V 20. letih je Mussolini prepričal številne tuje opazovalce, da je našel najboljši način za organiziranje družbe in da lahko z njim odpravi nevarnost anarhije in samouničenja, ki je prisotna v tradicionalnem liberalizmu. Pod Mussolinijem je bila Italija še naprej vključena v svetovno gospodarstvo in njen državni korporativizem, ki je poudarjal domnevno harmonijo interesov med kapitalom in delom, se je mnogim zdel napoved prihodnosti, v kateri ne bo razrednega boja in srditega političnega boja.
V Nemčiji so pripadniki pravoverne nacionalistične desnice in tudi številni drugi občudovali Mussolinija, še posebej to velja za mladega Adolfa Hitlerja, ki je Duceja (kot so klicali Mussolinija) prosil za fotografijo z avtogramom, potem ko je ta leta 1922 prevzel oblast. Dejansko se je Hitler v svojem pivniškem prevratu na Bavarskem leta 1923, za katerega je upal, da mu bo omogočil prevzem oblasti v vsej Nemčiji, zgledoval pri Mussolinijevem pohodu na Rim.
Mussolinijev fašistični internacionalizem je ustvaril posnemovalce po vsem svetu, od Oswalda Mosleya z njegovo Britansko zvezo fašistov do Corneliuja Zeleaja Codreanuja z njegovo Železno gardo v Romuniji. Celo na Kitajskem so kadeti na Vojaški akademiji Whampoa poskušali začeti z gibanjem »modrih srajc«, podobnim Mussolinijevim črnosrajčnikom ali Hitlerjevim paravojaškimi rjavosrajčnikom, članom Sturmabteilung (SA).
Med tem obdobjem je bil Mussolinijev protipol Lenin, ki je bil utelešenje internacionalistične levice. Po vsem svetu so se levičarji opredeljevali glede na to, koliko so občudovali ali zavračali brezobzirnost sovjetskega voditelja. Kot Mussolini je Lenin trdil, da hoče – pri čemer cilj opravičuje sredstva – zgraditi brezrazredno družbo, v kateri bi politični konflikti postali preteklost.
Današnji politiki se spoprijemajo glede vprašanja, kakšna naj bo politika do globalizacije, in v tej razpravi predstavljata Merklova in Putin – ki sta si manj podobna glede taktike, kot sta si bila Mussolini in Lenin –, dve različni poti v prihodnost: odprtost in obrambno držo. V Evropi se politični voditelji opredeljujejo z ozirom na svoj odnos do enega in drugega. Čeprav sta Madžarska in Turčija zelo ranljivi za ruske geopolitične mahinacije, sta se madžarski premier Viktor Orbán in turški predsednik Recep Tayyip Erdoğgan pridružila mednarodnemu klubu Putinovih občudovalcev.
Marine le Pen, voditeljica francoske Nacionalne fronte, ki bo prihodnje leto najbrž prišla v drugi krog predsedniških volitev, pa samo sebe kaže kot protipol Merklovi. Le Penova meni, da se kanclerka vede kot cesarica, ki Evropsko unijo uporablja za to, da preostalemu delu Evrope in še posebej nesrečnemu francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu vsiljuje svojo voljo. Poleg tega je za Le Penovo nemška širokosrčna politika sprejemanja beguncev, ki jo vodi Merklova, pretveza za to, da lahko uvaža »sužnje«.
V Veliki Britaniji ima Nigel Farage, nekdanji voditelj Neodvisne stranke Združenega kraljestva (UKIP), podobno stališče. Merklova je po njegovem prepričanju večja grožnja za evropski mir kot Putin.
Na drugi strani se zdi, da se britanska premierka Theresa May zgleduje pri Merklovi, vsaj v pogajalskem slogu. V svojem prvem velikem govoru je skorajda ignorirala junijski referendum o Brexitu, ki jo je pripeljal na oblast. Pač pa je obljubila, da bo uveljavila tako imenovano soodločanje – soodločanje predstavnikov delavcev v upravnih svetih podjetij –, ki je bistveni del nemškega socialnega sporazuma.
Putin in Merklova kažeta vsak svojo stran neba ne le Evropi, ampak tudi Združenim državam Amerike, kjer je republikanski predsedniški kandidat Donald Trump – ki hvali Putina in mu daje »petico« za njegovo vodenje države – nedavno kritiziral svojo nasprotnico Hillary Clinton kot »ameriško Merklovo« in nato na twitterju uporabil znak, s katerim je izenačil Merklovo in Clintonovo. Kot Le Penova in UKIP poskuša tudi Trump priseljevalno politiko Merklove postaviti v ospredje političnih razprav.
Ena od razlag dihotomije Merkel-Putin je seveda ta, da utelešata arhetipe spolov: Merklova je za »žensko« diplomacijo in proti izključevanju, Putin pa je za moško tekmovanje in konfrontacijo. Druga razlaga je, da Putin uteleša nostalgijo – hrepenenje po idealizirani preteklosti – medtem ko Merklova upanje: prepričanje, da je svet mogoče izboljšati z učinkovitim političnim menedžmentom.
Putinova usmeritev se jasno kaže v njegovem prizadevanju, da bi združil Evrazijo okoli socialnega konservativizma, političnega avtoritarizma in pravoslavne vere kot simbola države. Pri tem gre za samo nekoliko modernizirano različico politične usmeritve, ki jo je v svojem političnem receptu na treh temeljih začrtal Konstantin Pobedonoscev, teoretik in svetovalec carjev v 19. stoletju: na pravoslavju, avtokraciji in naciji.
Merklova se je vzpostavila kot Putinov protipol in pomemben svetovni simbol nekako med dolžniško krizo evrskega območja, ko so jo imeli za precej nacionalistično braniteljico nemških gospodarskih interesov, in potem spet poleti 2015, ko je argumente proti svoji politiki priseljevanja zavrnila z argumentom, da je Nemčija »močna država«, ki se bo »uspešno spoprijela« z velikim številom beguncev.
Seveda je bila »nova« Merklova vedno že prisotna v »stari«. Leta 2009 je javno oštela prejšnjega papeža Benedikta XVI., ki mu je očitala, da ni »dovolj jasno« pojasnil svoje odločitve, da prekliče izobčenje škofa, ki je zanikal holokavst. Leta 2007 pa je vztrajala pri srečanju z Dalaj Lamo kljub uradnim protestom Kitajske.
Merklova in Putin sta postala pomembna politična simbola ravno, ko je globalizacija prišla na razpotje. Medtem ko Trump, ki se zgleduje pri Putinu, želi razviti alternativo globalizaciji, bi Merklova rada rešila globalizacijo z odločnimi ukrepi, pametnim političnim menedžmentom in zavezanostjo univerzalnim vrednotam in človekovim pravicam.
V 20. letih so velike osebnosti, ki so bile politični simboli, spodbujale k nasilnim političnim spremembam. Danes se politiki izogibajo takšnemu diskurzu. Še vedno pa moramo izbrati med integracijo, ki pomeni vključevanje, in izključevanjem z dezintegracijo.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (New Jersey, ZDA).
© Project Syndicate, 2016
Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki podajajo svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
