Nekoč je Vilharjeva cesta določala rob mesta in se je imenovala Dovozna cesta, kot cesta, ki vodi k železnici in v mesto. Od te ceste proti Bežigradu so bili travniki, ob njej pa so stale meščanske vile. Nekaj jih je ostalo še do danes, predvsem v delu proti Topniški. Vilharjeva cesta ima zdaj na eni strani urban videz, na drugi strani, proti železniški postaji, pa je videti precej neurejeno in nedokončano, kot da to zdaj ne bi bila cesta v središču mesta.
Cesto, ki je dolga slab kilometer, so že leta 1928 poimenovali po pesniku in skladatelju Miroslavu Vilharju. Primorec, pravzaprav Notranjec, je v današnjem času kar nekako pozabljen avtor ponarodelih pesmi Lipa zelenela je in Ob jezeru. Rodil se je v Planini pri Rakeku v družini veleposestnika. V lasti njegove družine je bil tudi grad Kalec pri Pivki, kjer je živel večino življenja. Bil je tudi župan bližnjega Knežaka, a bolj kot po neuresničenih političnih ambicijah se je v zgodovino Slovenije zapisal kot narodni buditelj. Na gradu Kalec, od katerega danes stoji le še stolp, je 9. maja 1869 organiziral množičen tabor za zedinjeno Slovenijo, na katerem so se zavzemali predvsem za javno rabo slovenščine. Miroslav Vilhar je leta 1863 izdajal časopis Naprej, ki ga je urejal Fran Levstik, ukinili pa so ga prav zaradi Levstikovega članka o mejah, zaradi česar je moral Vilhar za šest tednov v zapor.
Znanstvo z Levstikom
Njegovo znanstvo z Levstikom je imelo prav poseben začetek. Vilhar je imel osem otrok, štiri hčerke in štiri sinove, in zanje je želel zasebnega učitelja. Tako je na grad Kalec prišel službovat Fran Levstik. Čeprav sta se Levstik in Vilhar pet let pozneje sporekla in je Levstik odšel, ob gradu še danes vodi Krpanova pot. Vilhar se je bolj ukvarjal z narodnim buditeljstvom kot s svojo posestjo, zato je grad Kalec kot gospodarstvo obubožal, celo tako, da ga je njegov sin Evgen, ki ga je podedoval, raje predal kmetom, kot pa da bi ga še naprej vzdrževal.
Tako je Vilhar v zgodovini slovenstva zapisan kot pesnik, pisatelj in skladatelj. Na njegovo pesništvo je vplival Levstik, njegove drame so bile bolj ali manj čitalniške, to, kar še živi, so njegove ponarodele pesmi, kar je sploh zanimivo, saj je bil glasbeni samouk. Nekoč so delo in narodnobuditeljsko prizadevanje Miroslava Vilharja bolj cenili: v Planini ima spominsko ploščo in kip, po njem se imenuje šola v Postojni in ne nazadnje ima cesto v Ljubljani.
Situla in skakalnica
Vilharjeva cesta razen Navja, ki stoji ob njej, nima veliko skupnega s slovensko zgodovino. Bolj z zgodovino gradbenih projektov. Na njej zdaj stojita dve od najbolj markantnih ljubljanskih stavb: Situla in objekt R5, imenovan skakalnica. A kljub temu ima Vilharjeva cesta dve podobi: proti železniški postaji je večina zemljišča degradiranega, z znamenito gradbeno jamo oziroma zdaj parkiriščem Emonike na čelu. Prebivalci si želijo, da bi tudi ta del ozelenili. Na drugi strani ceste so poslovno-stanovanjski kompleksi in eden najmodernejših parkov v Ljubljani, Severni mestni park. Odkar so odstranili lesene barake ob železnici, v katerih so se zbirali brezdomci in narkomani, ni večjih težav. Lani so tudi popravili podhod pod železniško postajo, tako da ob dežju ni več poplavljen. Največja težava je tranzitni promet, saj ob prometnih konicah promet na Vilharjevi cesti stoji. Zdaj, ko je spremenjeno križišče z Dunajsko cesto, pričakujejo, da se bodo prometni tokovi spremenili, zelo verjetno še povečali.
Vilharjeva cesta
Dnevnik
PODATKI
Gospodarsko razstavišče
Osnovna šola
Bežigrad
Festivalna dvorana
Severni
mestni
park
Situla
Emonika
Železniška postaja
MASARYKOVA CESTA
