Odraščal sem v južnokarpatskem delu Romunije, ki ga je podružbljanje v času komunizma obšlo. Zaradi teh posebnih socialno-ekonomskih okoliščin je regija ohranila tradicionalne značilnosti in bila na svoje izročilo tudi zelo ponosna. Zdelo se mi je, da sem najbrž pripadnik še zadnje generacije, ki na lastne oči opazuje fenomen ustnega izročila. Čutil sem, da je moja dolžnost, da zgodbo o tem zapišem v literarni obliki.
Koliko romunski pa je pravzaprav Drakula, najslavnejši romunski literarni lik in verjetno najbolj prepoznaven kulturni izvozni artikel dežele?Drakula je čudovita literarna konstrukcija, ki je v celoti zasluga irskega pisatelja Brama Stokerja, ki je pri tem črpal iz vzhodnoevropske in keltske ljudske tradicije. Nisem gotov, ali je proučeval dejanske romunske etnografske vire, vsekakor mu ni bilo prav veliko pisnih na voljo. Nekaj podobnega velja za roman Karpatski grad Julesa Verna, iz katerega se je Bram Stoker morda navdihoval in ki se v vseh pogledih bolj naslanja na francosko kot dejansko romunsko izročilo. Naša tradicija je dejansko povsem drugačna.
Kaj je zanjo značilno, katere predstave Romuni negujete z njimi in kako zahtevno jih je bilo prenesti v literaturo?Motivi se zelo razlikujejo po regijah. Številne ljudske motive so zlorabile različne zgodovinske ideologije ter s tem pokazale vrednote tistega časa in predstave, ki so jih gojili o sebi. Ekstremistično kriminalno gibanje izpred druge svetovne vojne Železni stražar je zlorabilo podobo nadangela Mihaela, da so si z njim okrepili politični profil. Na drugi strani je bil Ceausescu pobudnik vsenacionalnega festivala Cântarea României, katerega cilj je bil spodbuditi sodobno folkloro. Zlorabili pa so jo tako, da so spremenili besedila ljudskih pesmi in jih nadomestili s političnopropagandnimi. Tako sem se pri pisanju Mirune spopadel z izzivom, kako napisati delo, ki bo kot družinska saga ohranilo zvestobo izročilu in se izognilo pasti, da zavzame eno od njegovih političnih interpretacij.
Kako se je Romunija spremenila, potem ko ste jo kmalu po padcu komunističnega režima zapustili?Mislim, da je prva dramatična sprememba, da so po padcu režima trije milijoni ljudi zapustili deželo v iskanju dela po svetu. To je verjetno ena največjih migracij v moderni zgodovini, kar je vidno, če obiščeš določene kraje, ki so jih izguba služb in priložnosti za mlade še prav posebno prizadele. Še vedno si 80 odstotkov študentov želi zapustiti deželo, kar se mi zdi grozljiv podatek.
Se vam zdi pogled na romunsko družbo jasnejši, ker ste jo zapustili?Pomembno je pravo ravnotežje. Na debato o monarhiji in republiki, ki je še vedno živa in se v prid monarhije nagne vsakič, ko ima republika slab dan, bi morda drugače gledal, če bi moral iz dneva v dan živeti v romunski realnosti. Stik s to stvarnostjo ohranjam prek številnih sorodnikov in prijateljev po vsej deželi. Jo tudi veliko obiskujem, letos bom tam preživel dva meseca. A še vedno se mi zdi, da to ni dovolj, da bi res razumel kompleksno stvarnost aktualnih socialnih in političnih transformacij. Pomembno je poznati tudi bolj prozaične detajle, denimo zvoke cevi v stanovanjskih blokih, saj to omogoča pisanje z določeno mero samozavesti in prepričljivosti.
Kaj pa pogled na Ameriko in njeno družbo – priseljeni pisatelji pogosto to vidijo jasneje kot domačini?Zato sem tudi napisal »ameriški roman«. Imenuje se Vincent Nesmrtni in v njem ugibam, kako bo svet videti v letu 2036, ko bo intelekt podpirala elektronska platforma, ki bo podaljšala življenje. Zdelo se mi je, da se ta tema najbolj poda Kaliforniji, kjer živim. Imam še več idej za romane o tej deželi, a vendarle se mi zdi, da bi raje pisal o zadevah, ki jih najbolje poznam. To sta moje odraščanje v Romuniji ter doživetje romunske protikomunistične revolucije in tako imenovane tranzicije.
V romanu Coming from an Off-Key Time (Prihajajoč iz razglašenega časa) ste opisali en dan v času romunske revolucije leta 1989. Vas je navdihnila lastna izkušnja?Podobno kot v Miruni me je zanimala upodobitev časa, v katerem se zgostijo velike spremembe. Skozi optiko najstnika v središču dogajanja sem opisal 24 ključnih ur v revoluciji na ozadju negotovega časa, ko nihče več ne verjame v socialistično ideologijo, začnejo pa jo že nadomeščati različni ekstremizmi: od ekonomskih prek narodnih do verskih. Navdihnila me je moja izkušnja: ko je revolucija izbruhnila, sem bil v prvem letniku fakultete, videl sem nasilje na ulicah, imel sem velike upe za deželo, a ostal sem brez iluzij. Med letoma 1989 in 1991 je bila Romunija kraj brez vsakih pravil, v katerem so se zbudili instinkti in pradavne ideje o plemenskih poglavarjih, komplicirano vlogo je igrala pravoslavna cerkev. Zdelo se mi je, da je moja dolžnost, da družbi izkušnjo povrnem v obliki romana, sploh ker sem jo zapustil.
Kako je vaša kariera matematika vplivala na pisanje?Razočaral vas bom, sploh ni. Morda le v smislu discipline in osredotočenosti, zame je matematika, kar je za koga drugega trening borilne veščine. Prej je obratno, pred težkimi izpiti si vedno vzamem prost dan za pisanje in matematične probleme nato rešujem z distance.
