Kot se za enega najbolj barvitih, igrivih in na splošno priljubljenih mladinskih pisateljev spodobi, uradna spletna stran Roalda Dahla torkovo prihajajočo 100. obletnico njegovega rojstva napoveduje kar z udarno simpatičnim do sekunde natančnim odštevanjem. V slogu skratka. In tega najbolj priljubljenemu britanskemu pisatelju za otroke ni manjkalo. Tako v literaturi kot v življenju samem. Med vrhunce njegove razburljive življenjske zgodbe, ki jo je sklenil leta 1990, sodijo gotovo naslednji poudarki iz njegove biografije, ki se berejo kot malce usekana literarna zgodba: bil je med drugim pilot bojnega letala britanske vojske v drugi svetovni vojni, diplomat in vohun v Ameriki, izumitelj medicinskega pripomočka ter ljubitelj in specialist za čokolado.
Roald Dahl kot Mali princ
Nasploh je njegovo življenjsko barko precej premetavalo: očeta, ki je iz Norveške v valižanski Cardiff pripotoval 30 let pred njegovim rojstvom in deloval v ladjarskem poslu, je izgubil pri treh letih, kar ga je za preostanek življenja tesno povezalo z mamo. Prva je imela vpogled v sinov razkošni talent: iz internata ji je namreč pošiljal nadvse slikovita pisma. Šola ga je sicer onesrečevala, a je s tem ni obremenjeval – kot kasneje otroke je tudi mamo želel predvsem zabavati. Pri 17 je šolo pustil, se zaposlil v naftnem podjetju in se leta 1938 preselil v Tanzanijo.
Pustolovščina zaradi vojne ni trajala dolgo, podal se je med pilote in jeseni 1940 na prvi dan službe z letalom strmoglavil v puščavi, kar njegovo življenjsko zgodbo skrivnostno povezuje s francoskim pisateljem Antoinom de Saint-Exupéryjem, ki je prav tako doživel več letalskih nesreč, najhujšo prav tako v puščavi (posvetil ji je svojega slavnega Malega princa), in kot pripadnik francoskih letalskih sil v drugi svetovni vojni življenje tudi izgubil. Roald Dahl se je iz udarca, ki ga je pri nesreči dobil v glavo, šalil in se spraševal, ali ga ni prav ta pretres dokončno napravil pisatelja.
Vsekakor je svojim izkušnjam miru in lepote, ko je letel nad afriško pokrajino, pripisal svoje popise čudovitih pravljičnih pokrajin, v katerih svoja pribežališča pred zlobnimi in neumnimi odraslimi tako radi najdejo njemu ljubi otroci. Denimo glavni junak zgodbe Jakec in breskev velikanka, ki nenavaden svet odkrije znotraj čudežne breskve, pa seveda Čarli, ki v tovarni čokolade odkrije čokoladna porečja, vroč sladoled in rudnik karamele.
Brez pokroviteljstva
In kakšnega pisatelja je napravil udarec v glavo! Otrokom, ki so protagonisti večine njegovih zgodb, je prihranil običajno pokroviteljstvo, ki ga srečamo tudi pri najbolj priljubljenih pisateljih, ter jim namenil vlogo tistih, ki svet razumejo mnogo bolje kot odrasli.
Tipičen primer antagonizma otroci – odrasli je njegovo najbolj slavno delo Matilda, ki se v svoji ljubezni do znanja spopada s starši, ki jo pošiljajo gledat televizijo. Dahl spretno meša občutja lahkotnosti in vedrine ter grotesknosti življenja, kar njegove zgodbe naredi še bolj posebne. Tu so še številni besedni izumi in pomenske igre, onomatopeje in aliteracije, s katerimi se veselo poigravajo prevajalci. Ob seveda politično nekorektnem in malce temačnem humorju, ki ga otroci intuitivno razumejo. Prav dejstvo, da je bil ves vedno na strani otrok in njihove sposobnosti jasnega uvida, ga je naredilo izvirnega in neprekosljivega, ugotavlja Dahlov prijatelj in ilustrator Quentin Blake, ki je njegovim zgodbam dal nepogrešljive podobe, ki jih založniki nikjer na svetu ne menjavajo za »sveže«.
Manj znano je, da je imel Dahl sočasno tudi uspešno kariero pisatelja za odrasle, ki je sprva v kratkih zgodbah popisoval pilotske izkušnje, nato pa ga je odneslo v nekoliko bolj mračnjaške tematike, skozi katere je prav tako pronical njegov smisel za humor, vedno znova pa jih je zašpilil z nepričakovanimi konci, kakor že v zgodbah za otroke. Nič čudnega, da ga je britanski Times postavil na 16. mesto svojih 50 najboljših pisateljev po letu 1945 in da je eden najbolje prodajanih literatov vseh časov.
