Smo Slovenci narod, poln predsodkov?

Nekaj predsodkov je še vedno, čeprav se mi zdi, da se je v zadnjih desetih letih marsikaj spremenilo in so se tudi Slovenci navadili na nevsakdanje reči. Tudi Slovenke pač zmoremo fizične poklice in nismo primerne zgolj za v kuhinjo.

Verjetno marsikdo, ki vas vidi za volanom tovornjaka, kakšno pripomni.

Seveda je bilo pripomb precej, takšnih starokopitnih. Toda voznic tovornjakov in avtobusov je v Sloveniji kar precej, okoli 170 nas je, zato postajamo vse bolj prepoznavne, ljudje pa se lahko na lastne oči prepričajo, da smo lahko tudi ženske dobre voznice.

Poklic, ki ste ga izbrali, ravno ne sodi med tipične za žensko. Vi pa ste že od otroških let vedeli, da ga boste nekoč opravljali.

Res je bila to moja velika otroška želja, da bi nekoč tudi sama sedla za volan tovornjaka. Od nekdaj so mi bili všeč, mami pa sem vedno razlagala, kako sem navdušena nad njimi. Sanjala sem o tem, da bi si v prikolici uredila stanovanje, potujočo hišo. Moja domišljija je bila bujna. V srednji šoli sem sicer to idejo malce potisnila na stran, ob vpisu na fakulteto pa sem se zanjo znova ogrela in zgodilo se je.

Kaj so rekli starši in prijatelji, ko ste jim dejali, da boste študij na fakulteti zamenjali za šoferski poklic?

Prijatelji so mojo odločitev zlahka sprejeli, drugače pa je bilo s starši, ki so bili sprva malce razočarani in presenečeni, a so sčasoma moj poklic seveda sprejeli. Je pač del mene.

Je bilo službo voznice težko dobiti?

Sprva sem imela velike težave dobiti službo. Spominjam se, da sem klicala gospoda s Senovega in ga vprašala, ali potrebujejo voznika, pa mi je odvrnil, češ ali ne more za službo poklicati kar moj mož. Ko sem mu dejala, da kličem zase, pa je kar prekinil. Nato sem imela srečo, da sem našla prevoznika, ki me je lepo sprejel, rekoč, dekle, vse se bova naučila. In res sem se naučila.

Mora biti ženska precej boljša od moškega, da jo kdo zaposli?

To pa vsekakor. Potrebno se je izkazati. Vsi iščejo dobre voznike, ki so hitri, se znajdejo, se ne izgubijo in z njimi ni težav. V našem poslu je zelo pomembno, da si varčen voznik, prav tako pa je zelo pomembna tudi iznajdljivost.

Nekaj časa ste tovornjak vozili v podjetju, ki se ukvarja z gradbeništvom, sedaj opravljate delo voznice v mednarodnem in domačem prometu. Verjetno se vam med vožnjo po Evropi veliko dogaja; nam lahko zaupate kakšno anekdoto?

Dogodivščin je vedno veliko, saj cesta prinese svoje. Spominjam se svoje prve samostojne vožnje, ko sem opazila, da mi je zagorela pnevmatika. Ustavila sem, vzela gasilni aparat in začela gasiti. Kmalu mi je na pomoč priskočil neki Italijan, poklicala sva še gasilce, saj ognja nisva mogla ukrotiti sama. Prikolica je na koncu zgorela, koruza, ki sem jo prevažala, pa se je razsula po cestišču.

Vas je bilo kdaj na poti strah? Pogosto beremo o različnih ugrabitvah, ropih...

Strahu ni. Če bi o njem razmišljala, tega poklica ne bi opravljala in bi ostala doma. Zavedam se, da se mi na poti lahko zgodi marsikaj, kot se je že zgodilo mojim kolegom. Manjše tatvine, vlome in razrezane ponjave je treba vzeti v zakup.

Vožnja mora biti naporna. Vozite tako dolgo, kolikor dopušča zakonodaja, nato počitek in spet vožnja vse do cilja. Kaj vas motivira?

Delo me izjemno veseli. Ko sem za volanskim obročem tovornjaka, sem vedno dobre volje, na poti pa vedno vidim in doživim marsikaj novega in lepega. Težko je razložiti, zakaj imam svoje delo tako zelo rada, a v vožnji enostavno uživam. Po mojih žilah se pretaka šoferska kri.

Kdaj na vožnji poberete kakšnega štoparja?

Ne. Razlog je enostaven – kaj če se kar koli zgodi? Cesta je nevarna, možnost nesreče velika. Če bi koga pobrala, bi si lahko samo nakopala dodatne težave. Seveda bi koga z veseljem peljala. Konec koncev smo v mladosti vsi štopali. Žal pa tega tveganja ne želim sprejeti.

Ne gre ravno za službo, ki bi nagrajevala partnerske in prijateljske odnose. Kakšne so vaše izkušnje? Imate tudi dva otroka...

Priznam, da ni lahko usklajevati dela šoferke in družinskih obveznosti. Potrebno je veliko organizacije in medsebojnega razumevanja. Brez babic in varušk bi mi bilo zelo težko. Sta pa otroka nad mojo službo naravnost navdušena. Priznam, da sem tudi zaradi njiju več časa doma, kot sem bila pred leti. Na kakšno krajšo pot ju vzamem s sabo. Zanimivo je, da je hči še veliko bolj navdušena kot sin. Seveda pa otroka moja službo vidita v drugačni luči, jo tudi malce idealizirata.

Obkrožajo vas moški. Je to za vas prednost ali slabost?

Težko vprašanje. Sama nisem konfliktna oseba in imam dobre odnose tako z moškimi kot z ženskami.

V Sloveniji je približno 170 voznic avtobusov in tovornjakov. Se voznice kaj družite med sabo in si izmenjujete izkušnje?

Leta 2014 smo ustanovile društvo voznic tovornjakov in avtobusov, ki smo ga poimenovale Jeklene magnolije. Enkrat na leto organiziramo srečanje, tu in tam se dobimo na piknikih, kakšni dobrodelni akciji, kot je bila nazadnje, ko smo zbirale knjige in osnovne življenjske potrebščine. Na druženjih izmenjujemo vtise, vsem pa nam je skupna želja po vožnji. Seveda naš poklic ni enostaven, sploh z ženske plati. Moraš se znati urediti na majhnem prostoru, marsikaj potrpeti, tovor je težek, pnevmatika prav tako, ko poči in jo je treba zamenjati. V preteklosti sem bila tudi veliko zdoma, včasih ves teden, tedaj spim v kabini tovornjaka.

Večno vprašanje: kdo vozi bolje, ženske ali moški?

(Smeh.) Bom diplomatska: poznam dobre voznice in tudi dobre voznike ter prav tako slabe voznice in slabe voznike. Vožnja tovornjaka je kar zahtevna, moraš imeti poseben občutek.

Ste pa zato ženske med vožnjo klepetave. Imate telefon vedno s seboj v kabini?

Seveda ga imam! Potrebujem ga že zaradi narave svojega dela. A to seveda še ne pomeni, da klepetam med vožnjo, imam pa na telefonu naložen kup aplikacij, ki jih potrebujem.

Vozite zasebno hitreje glede na to, da je za volanom tovornjaka vožnja praviloma počasnejša?

Mislim, da ne. Hitra vožnja mi ni preveč blizu.

Se je na to počasno vožnjo, sploh na daljših razdaljah, težko navaditi? Mar ni vse skupaj izjemno monotono, so tudi zaradi tega pogosta prehitevanja tovornjakov, nad katerimi drugi vozniki bentimo?

Res je, da tovornjak med vožnjo veliko dela opravi sam, saj imam vključen tempomat, menjalnik pa je zdaj že v večini tovornjakov samodejni. Toda vožnja se mi kljub temu ne zdi preveč monotona, še vedno mora voznik vse to opravljati in spremljati promet. Sama teh prehitevanj ne odobravam, sploh tedaj, ko se voznika dajeta po več kilometrov. Če pa je neki tovornjak občutno počasnejši, je povsem logično, da se ga prehiti. Do prehitevanj prihaja tudi tedaj, ko se vozniku mudi zaradi različnih situacij, tudi zastojev. Sama se načeloma držim predpisov, kazni so previsoke, red pa mora biti.

Prevozništvo ni ravno panoga z visokimi plačili. Ste zadovoljni z zaslužkom?

Sem kar zadovoljna, tako s samim delom kot tudi s plačo, saj imam dobrega šefa. Pomembno je tudi, da se lahko dogovarjamo, kako bomo kakšno stvar izpeljali; fleksibilnost je hvalevredna, tudi zaradi mojih otrok, ki imata svoje obveznosti.

Toda primerjava s plačami pilotov verjetno ni na mestu.

Žal ne.

Ste še zelo mladi. Se na delovnem mestu voznice tovornjaka vidite tudi tik pred upokojitvijo?

Do zdaj v življenju še nisem razmišljala, da bi delala kaj drugega. Delo šoferke mi gre dobro od rok in v njem uživam. Narava dela mi ustreza, ali se bo to v prihodnosti drastično spremenilo, pa je težko napovedati.

Gre pa verjetno za poklic, po katerem je povpraševanje.

Več znaš, več veljaš, v mojem poklicu pa so pomembne tudi izkušnje, moje desetletne niso zanemarljive. Pomembna so tudi poznanstva. Začetniku v našem poslu ni enostavno.

Kako bi nagovorili in prepričali mlado dekle, da naj gre po vaših stopinjah, kaj bi ji rekli?

Po pravici povedano, deklet za svoj poklic sploh ne bi navduševala. Sama sicer v tem delu uživam in bi jih že zaradi tega morala spodbujati, a roko na srce, ženska v tem poklicu izgubi del ženstvenosti. Ves čas si v moški družbi, veliko je razno raznih očitkov, tu in tam tudi predsodkov, prisoten je napor, odsotnost. Pozabiš malo nase, pozabiš biti ženska, saj za to ni časa.

Ste kdaj razmišljali, da bi imeli svoj tovornjak?

Nikoli. To bi bilo v teh časih resnično pogumno dejanje. Začetki so vedno najtežji, že cena tovornjaka je zelo visoka, konkurenca pa izjemna, saj so prevozniki tako rekoč za vsakim vogalom.