Misli pa se mi ustavljajo pri športnikih invalidih, pri ljudeh, ki jih niso zapeljala vabila, da se lahko njihova sposobnost poveča na umeten način. V mislih imam tiste, letos ruske športnice in športnike, ki so jim, čistim po predpisih, odrekli pravico do nastopa in jim ne bodo omogočili, da bi lahko nastopili prav tako, kot so njihovi nekaznovani sonarodnjaki. Mislim, da se jim je zgodila brezmejna krivica – ukrep, ki so ga sprejeli ljudje, ki jim narava ni prikrajšala, je popolnoma uradniški ukrep, ukrep, ki ne pozna empatije, ne pozna vživljanja v dušo invalida, da je mogoče nekaterim s prepovedjo odvzeta možnost, da enkrat v svojem življenju pokažejo, da so se skušali povzpeti nad sivino življenja, ki jim ga je določila narava, in da bi mogoče dočakali ovacije in solze ponosa, ko bi bila dvignjena njihova nacionalna zastava. Vem, da se sedaj ne da nič več spremeniti, pogrešam pa protest invalidskih organizacij sveta, tako mi ostane le upanje in opozorilo ljudem, ki bodo mogoče še kdaj odločali o podobnem, da ne odločajo, čeprav po pravilih, tudi s srcem.
Inko Gerlanc, Notranje GoriceParaolimpijske igre
Nisem bil športnik, narava mi je dala zadostne lastnosti za življenje in lahko bi rekel, da so že olimpijske igre več kot dovolj, da vidim, kaj je mogoče doseči z zdravim telesom. Ko berem o tekmovalcih, berem tudi, da so marsikateremu to ne samo druge, temveč tudi že četrte igre, da jim je dano, da so se potegovali za odličje ne samo enkrat, in da jim je mogoče naskok končno uspel – lahko pa so se potegovali za potrditev svojih sposobnosti še kasneje.
Foto: Reuters
