Ker so mi v zadnjih dneh povedali o treh samomorih mladih ljudi, starih okoli dvajset let, v zelo ozkem območju ene od slovenskih regij in ker je samomor tudi pri mladih zelo pogost razlog za prezgodnjo umrljivost pri nas, je ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora treba odgovoriti predvsem na vprašanja o tem, kaj je še treba narediti za ti dve posebej ogroženi skupini pri nas in kakšni predlogi so že na mizi ali v predalih odločevalcev.
Naj pomoč pride pravočasno
Programi preprečevanja samomora so, in to je splošno znano, večplastni. Za uspešno delovanje je treba zagotoviti mrežo preventivnih in promocijskih programov, ozaveščanja in izobraževanja, ki naj bi omogočila, da bi ljudje lažje spregovorili o svojih stiskah in pravočasno poiskali pomoč. Druga plast so službe, ki najdejo ranljive posameznike in jim pravočasno ponudijo pomoč. Tretja raven pa rehabilitacijske službe, ki pomagajo pri okrevanju tistim, ki so preživeli duševno krizo ali so dolgotrajno bolni in se prilagajajo na nov način življenja.
Kar zadeva starostnike, ki so vstopili v obdobje življenja, ko so njihove telesne in psihične zmožnosti tako zmanjšane, da ne zmorejo več v celoti skrbeti zase, imamo pri nas večinoma le eno možnost oskrbe – to so namestitve v domove za ostarele. Obstajajo številni dokazi in osebna pričevanja, ki govorijo za to, da je institucionalna oskrba škodljiva za duševno zdravje, ne zato, ker ne bi bila dovolj strokovna, temveč zato, ker sama po sebi odvzame posameznikom možnost izbire ali pa jo drastično omeji. Svoboda odločanja je temelj za samospoštovanje, občutek dostojanstva in radost. Pomanjkanje in odsotnost izbire, kar se tiče vsakdanjega življenja, vodita v potrtost. V institucijah (domovih, bolnišnicah in zavodih) je vedno premalo storitev, osebja in programov, kar vodi v brezbrižnost. Brezbrižnost do krhkih, odvisnih in nemočnih je drugo ime za krutost.
Strah pred sprejemom v »hiralnico«
Strah pred sprejemom v »hiralnico«, kot pravi moj prijatelj, ki se dejavno pripravlja na starost, je utemeljen. Z institucionalizacijo se ljudem odvzame številne pravice, ki so sicer samoumevne. Res pa je tudi, da številni starostniki potrebujejo intenzivno oskrbo in pomoč, ki jo je mogoče zagotoviti le z nepretrgano oskrbo, kar je bistveno lažje organizirati v instituciji kot doma, in oskrba najbolj onemoglih na domu bi verjetno zahtevala več sredstev. Drugi dejavnik, ki prispeva k obupu, ki lahko vodi v samomor, je revščina, v katero so številni potisnjeni po upokojitvi. Vprašanje odločevalcem je torej: katere korake in v katerem vrstnem redu se bo sprejelo, zato da bi lahko ljudje čim dlje živeli čim bolj kakovostno v svojem naravnem okolju? Povedano drugače: kako bo Slovenija odgovorila na zahteve konvencije o pravicah invalidov, ki jo je podpisala leta 2008?
Tri mlada življenja v zadnjih tednih
Kar zadeva mlade ljudi in otroke, je problem podoben. Otroci, ki so žrtve zanemarjanja ali drugih zlorab, pretirano hiperaktivni, moteči, nasilni in razbijaški, se usmerjajo v vzgojne in druge zavode. Po novi zakonodaji naj bi imeli celo možnost šolanja v socialnih zavodih, ki so sicer skrajno restriktivne ustanove za najbolj neprilagojene, moteče duševno bolne ter intelektualno prikrajšane. Skupnostnih alternativ je malo, razen tistih, ki jih izvajajo taisti zavodi z istim, za institucionalno obravnavo izobraženim osebjem. Nevladne organizacije, ki že več kot 20 let delujejo na področju rehabilitacije in so ustanavljale ter postavile standarde za obravnavo za zaščito človekovih pravic svojih članov, se bojujejo za preživetje in imajo v primerjavi s svojimi institucionalnimi vrstniki, ki obravnavajo primerljivo populacijo, vsaj desetkrat manj sredstev za obravnavo posameznika. So paralelen, alternativen sistem, ki s promocijo, preventivo in lokalno vpetostjo zagotavljajo možnosti za delo, zaposlitev in samostojno bivanje. V dnevnih centrih omogočijo delo ljudem, ki ne zmorejo več »produktivnega dela«, lahko pa še marsikaj postorijo, in to zelo dobro, ne zase, ampak tudi za druge.
Zgodnje odkrivanje in obravnava ljudi, tudi mladih, pa zahteva visoko in takojšnjo dostopnost multidisciplinarnih, tudi psihiatričnih služb. Če bi hoteli pravočasno rešiti tri mlada življenja v zadnjih tednih, bi morali svojci, prijatelji, znanci, zdravniki ali učitelji imeti možnost, da se obrnejo na psihiatra neposredno, takoj ko bi zaslutili nevarnost. Skupnostna psihiatrična delovna skupina bi morala nato takoj poskusiti vzpostaviti stik s človekom, odgovoriti na njegove potrebe, si vzeti čas in biti tam, dokler ne bi prišli do za vse sprejemljive rešitve ali začetka rešitve problema. Ljudje, ki naredijo samomor, so v hudi duševni stiski, imajo duševno motnjo v ogromni večini primerov in večinoma dolgo čakajo na pomoč.
V sedanji pretežno institucionalno organizirani skrbi za duševno zdravje te pravočasne pomoči ni mogoče zagotoviti. V Sloveniji smo razvili štiri pilotne primere skupnostnega sodelovanja služb na lokalni ravni. Ministrstvu za zdravje smo predstavili njihovo delo in zelo spodbudne rezultate, predlagali širitev in dopolnitev teh služb v skladu z mednarodnimi priporočili. Tudi psihiatrične skupnostne službe so cenovno zelo učinkovite v primerjavi z institucionalnimi.
V več kot 20-letnem delovanju nevladnih organizacij in v treh letih delovanja lokalnih psihiatričnih timov na osnovni travni zdravstvenega varstva je bil pomemben del našega dela preprečevanje samomorov. Vsako življenje je neprecenljivo. Odgovornost ministrstev in vlade je, da podprejo lokalno organizacijo služb, ker dokazano zmanjša pogostost samomorov. Sodobna obravnava samomora je lokalna, dostopna in prilagodljiva.
Izr. prof. dr. Vesna Švab, psihiatrinja, Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, ZD Novo mesto, Medicinska fakulteta
Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki podajajo svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
