V zgodovini slovenskega hokeja je bilo mnogo dobrih in legendarnih vratarjev. Eden njih je tudi Darko Prusnik - Mafija. »Ime Mafija mi je dal Rudi Hiti, ker sem vedno vrnil in ker sem se vedno potegnil za prijatelje. Za hokejsko ekipo sem naredil vse. In za gledalce. Četudi nas je gledal samo en, pa zanj. Bistvo te igre je v tem, da človek, potem ko pogleda tekmo, tudi po koncu še vedno govori o hokeju. Da mu tekma ostane v glavi. Da gre po tekmi nekaj spit in da razpreda o tekmi. Včasih je bil derbi razprodan en teden vnaprej. Danes je drugače. Razsulo. Hala Tivoli je ekonomska bomba, nekateri igralci pa, ko se peljejo mimo, nočejo niti pogledati več v njeni smeri. Po drugi strani bo pa tisti, ki bo na Jesenicah hokej spet spravil nazaj na raven, na kateri so Jeseničani bili nekoč, čaščen za vse večne čase,« pravi legendarni Šiškar, nekdanji član ekip Olimpije, Celja, Jesenic, Medveščaka in Crvene zvezde, pa tudi državni reprezentant Jugoslavije.
A Prusnik se od svojih kolegov, hokejskih vratarjev, razlikuje vsaj po tem, da niso soigralci branili njega, temveč da je on branil njih. »Branil sem fante in fantje so to znali tudi izkoriščati. Pretepi?! Z Neilom Sheeheyjem sva se tepla deset minut. Crknjen on, crknjen jaz. Sheehey je bil silno močan človek, pa tudi znal se je tepsti, saj je bil študentski boksarski prvak. A ostala sva prijatelja, zadnjič sva se srečala v Stockholmu na prvenstvu skupine A.«
Če hokej na Jesenicah pripada Kurji vasi, v Ljubljani pa Šiški, je Prusnik ultimativni simbol tega šiškarstva. Letnik 1956, odrastel v Ruski ulici, na drugi strani Celovške. Ko mu je leta 1965 pred nosom zrastla Hala Tivoli, je imel devet let. Čez cesto v Tivoli je seveda hodil že prej. »Pri šestih letih sem bil na vsaki košarkarski tekmi Olimpije. Tedaj so igrali Daneu, Miler, Dermastja. Prvak. Menda sem jim prinašal srečo. Tudi treniral sem jo najprej. Dobro sem zadeval, kar me ni zapustilo. POP TV je pred leti posnel moj dvoboj z Gašperjem Okornom, tedanjim trenerjem košarkarjev Olimpije v prostih metih, ki so ga naslovili hokejist proti košarkarju. On je metal 5/2, jaz pa 5/5,« pove še zdaj zadovoljen z zmagico.
Multitalent
Prusnik je eden tistih ljudi, ki premore talent za malodane sleherni šport. Ob košarki oziroma hokeju, ki je na koncu vendarle postal njegova prva veščina (in poklic), je bil tudi nogometaš tako malega kot velikega nogometa. V rani mladosti se je nekaj malega zabaval še z judom in karatejem. Kako je potemtakem postal vratar? »Moj brat je že igral hokej in enkrat sem gledal njihov trening. Niso imeli vratarja, zato je brat pokazal name. V prvo ekipo Olimpije sem prišel s petnajstimi leti.«
Od nekdaj oziroma od približno dvajsetega leta naprej je stokilaš, pri 183 centimetrih višine. Ko se je pojavil v hokejskem golu, je v svojem času deloval moderno. Bil je višji od svojih kolegov, vdrsaval je v polje, tudi sodeloval v igri, deloval je nekonvencionalno in svobodnjaško, nemara tudi zavoljo izpod čelade štrlečih močnih kodrov. Pravi, da je bil takrat kot Jimi Hendrix. Podobno kot nekaj kasneje Dražen Petrović. Njegova starejša kolega in vzornika sta bila Tone Gale in Janez Albreht Šana, mali velikan: »Albrehta so sprva podcenjevali, ker je bil najprej rokometni vratar, vendar pa je bil Šana hiter kot kobra. Neverjeten refleks, pa še kontra gard je imel, se pravi, da je imel lovilko v desni roki, palico pa v levi. Gale je bil prav tako vrhunski, obenem pa je bil še štoser. Vendar pa potem, ko se je vrnil iz ZDA, ni bil več isti. Sam sem v Olimpijinem golu nasledil Albrehta.«
Vendar za mladega Šiškarja nadaljevanje kariere ni bilo idealno. Leta 1984 je bil poleg Domineta Lomovška in Cveta Pretnarja vpoklican v jugoslovansko reprezentanco za nastop na olimpijskih igrah v Sarajevu. Potem ko je na Jesenicah oddelal kompletne priprave, dobil službeno obleko in malodane tudi že vedel številko sobe, v kateri bi bival, so mu dan pred odhodom na prizorišče sporočili, da bo ostal doma. »Na olimpijado nisem šel zaradi bratstva in enotnosti. Tisto sezono sem branil za Celje in sem bil v zelo dobri formi, saj sem moral na vsaki tekmi obraniti veliko strelov. Zadnji dan priprav so mi rekli, da bo namesto mene šel na olimpijado vratar Crvene zvezde. V meni se je po tistem vse sesulo. Povrhu tega je Celje v naslednji sezoni prenehalo igrati v prvi ligi. Zato sem šel v Olimpijo za igralca. Eno leto sem igral branilca, potem sem bil v Crveni zvezdi vratar in vnovič postal reprezentant, vendar sem se spet vrnil v Olimpijo, kjer sem igral v napadu z Beribakom in Gorencem, sezono kasneje pa sem bil Medveščaku ponovno vratar.«
Delovalo je blago neresno. Kot da se heca. Postal je hokejski legionar, ki se je selil iz kluba v klub. Pač odvisno od tega, kateremu klubu je tisto sezono kapnil denar za nakup ekipe, ki so jo praviloma sestavljali slovenski igralci. »V Crveni zvezdi je bilo zabavno. Trener je bil pokojni Ilič. Na sestanku pred tekmo mi je rekel, naj še jaz kaj povem. Vprašal sem ga, kako bomo igrali oziroma kakšno taktiko bomo ubrali, on pa je zgolj ponovil, kar je itak govoril ves čas in kar je bilo zanj edino pravo navodilo: 'Srce, borba, srce!' No, najboljši tujec, kar jih je kdaj igralo v naših ligah, je bil po moje Vjačeslav Anisin. Imel je 73 kilogramov, a ko sem se s svojimi stotimi kilogrami zaletel vanj, me je odbilo nekaj metrov. Jeklen človek. Nekoč sem mu rekel: ti si človek, ki prinaša premije, jaz pa sem človek, ki jih sprejema,« pripoveduje legionarske prigode.
Poosebljenje športnega kodeksa
Po koncu kariere je postal kondicijski trener mnogim športnikom. Med drugim tudi košarkarjem Olimpije. A kljub tetoviranemu znaku Olimpije na roki je priljubljen tudi na Jesenicah: »Na derbiju Jesenice – Olimpija sem šel vedno prvi na led. Nalašč, da je narod začel vpiti proti meni, kar mi je bilo kot doping. Potem pa sem igral tudi za njih. Vzljubili smo se. Oni imajo radi mene, jaz pa njih. Saj si Žabar, ampak si naš, pravijo,« pripoveduje Prusnik, poosebljenje športno-moralnega kodeksa, ki se danes zdi kot nekaj iz starih viteških filmov.
In kako si on, ki pravi, da ima v osnovi zeleno kri, razlaga težave športnega društva Olimpija? Takole: »Problem Olimpije je po mojem v tem, da igralcev ne spoštuje. Igralec je najpomembnejša oseba. Zaradi njih prihajajo gledalci. V Olimpiji, in to kar v malodane vseh njenih izpostavah, pa so igralci potrošna roba. V košarkarskem klubu je trener vsak, ki ima pet minut časa, pri čemer se na primer sprašujem, kje je Dušan Hauptman, legenda kluba in velik garač?«
