Damir Avdić je postal znan, ko mu država ni hotela podaljšati statusa umetnika, ker da premalo zasluži. Poročen je, oče dveh otrok, živi in dela v Ljubljani. Zasluži dovolj, redno plačuje vse obveznosti. Črkobralsko branje uredb, posameznih členov, nerazumevanje statusa in matematično-davčni prevrati naj bi bili dovolj za izgon. Država ga je hotela poslati domov. V Bosno in Hercegovino. Medijska podpora absurdni zgodbi je, verjamem, pripomogla k rešitvi. V bran njegovima otrokoma, ki bi po črki zakona lahko ostala brez očeta, ni bilo nobenega shoda, protestov in transparentov. Raje ne pomislim na to, kako bi bilo, če bi birokrati brali njegove pesmi, ga slišali v živo in potem še brali njegove romane.
Zgodba se je za zdaj dobro razvila, spet ima pravico do statusa. Tako kot večina ne zato, ker je vrhunski v vsem, kar dela, ampak ker ravno prav naredi in zasluži dovolj, vsekakor ne preveč. Za zdaj je vse v redu. Dela novo predstavo. Srčno upam, da bo s svojo glasbo, predstavami in pisanjem zasedal toliko medijskega prostora, kot ga je, ko je imel težave. Ker si zasluži. Ironija je bila tudi v sočasnosti dogodkov. Ko so ga izganjali, se je pripravljal na nastop na osrednji proslavi ob državnem prazniku kulture. S hrbtom obrnjen proti publiki je potem nažigal bosanski prevod dela slovenske himne. Fascinanten prizor. Močan. Beštijalen.
Prvič sem ga videla v predstavi Most na krvi v gledališču Glej. Nastala je po priredbi, dramatizaciji njegovega romana (Na krvi ćuprija), igral je v predstavi in jo sorežiral z Maretom Bulcem. Iz njega je vrela neposrednost, ironija, nenehno je bil na polnih obratih. Nič ovinkov, pridevnikov, dramaturškega serviranja in doziranja zgodbe o človeku iz porušene države in brez prihodnosti. Vse je bilo narejeno z minimalnimi sredstvi. Z maksimalno učinkovitostjo. S telesom, kot da je križano med živaljo in človekom plezalcem, nam je dihal v obraz in s prodornimi modrimi očmi rentgensko drezal in rezal. Ničesar kričeče okornega, kar pogosto »kiti« amaterske igralce, ni bilo na njem. Jezen je bil pa v istem ritmu od začetka do konca. Malo me je skrbelo, da ne bo zmogel s takim tempom prezence in plazu besed speljati do konca, da se bo malček prelomil. Pa se ni. Tak je. Na vse in na polno gre.
Njegovi komadi so zgodbe, njegovi romani so divji pank komadi. Na odru pove bistveno in stoično. Morda bi dosegel večjo prepoznavnost, če bi njegove romane lahko kupili pri nas ali bi bili prevedeni v slovenščino. Iskreno povedano bi mu jo privoščila, hkrati pa ne vem, kako bi sploh bilo mogoče ta jezen tempo duha iz romanov prevesti tako, da se srž ne bi izgubila. Resda so kratki njegovi romani, pa vendar jih nisem mogla prebrati v enem zamahu. Nimam njegove bojevniške kondicije. Tiket za revoluciju (2012), Enter Džehenem (2009) in Ne želim da pobjedim (2014) sem prebrala letos poleti. Bosna, vojna, posledice, zajebancija, neposredno. Nenehno »šamara«, in to v rekordnem teku na kratke proge. Nič ne prizanese, ne prediha. Ko sedim z njim na kavi, pa veje iz njega mirnost. Poosebljena enota za mir je. Prodorne oči pa še vedno občutim kot rentgenski detektor. Kot da bi pred mano sedel njegov junak iz romana Enter Džehenem (Harfo-Graf, d. o. o., Tuzla, 2009): Razmišlja li Geneš o nišanima? Ne znam. Ne vjerujem. Njega ne brinu ni smrt ni život. On se ne pita. On se ne predomišlja. On živi. Kako god. Uvijek je dobro. Lošeg nema. Ni u životu ni u smrti. Loše je u čovjeku. Odjebi ga i živjećeš dobro. Ali čovjek je pička. On nije u stanju odjebat loše. Preispituje. Predomišlja se. Vaga. Jebe svoju mater. Čovjek je pička. Koprca se. Hoče, a boji se. Ima, a ne želi. I na kraju kaže, e da mi je ova pamet bila. E, da ti je kurac moj.
Njegovi junaki doživijo tudi srečen konec, se udejanjijo ne glede na naše, splošno pojmovanje happy enda. Intenzivni so, ne puščajo stvari po nepotrebnem odprtih, ne opisujejo svoje bede, depresije razmer, ne plavajo v samopomilovanju. Morda tudi zato, ker so izgubili vse ali veliko, se ne obremenjujejo z malenkostmi. Prav gotovo k temu pripomore njegova izkušnja vojne, izgube, selitve …, same po sebi grozljive, žalostne, bizarne situacije pa seveda ne delajo določenega tipa ljudi, tak si, tak se rodiš. Vojna iz ljudi ne dela umetnikov. Njegove moči, umetniške potence ne vidim samo kot posledico vsega, kar je preživel. Hkrati je tudi glas vseh tistih, ki so. Odličen opomnik za nas, ki smo se zgolj po naključju rodili v pravi, dobri državi in ki še vedno, kljub noro požirajočemu vrtincu kvazikapitalističnih zablod, živimo normalno. Na to, kje vse so meje, anomalije, nas Damir Avdić nenehno opozarja. Njegovi zamahi so kruti, besede kot bombe, s klofutami zbuja. Poslušajte, berite, gledajte ga. Ker to rabimo. Da vemo, čemu smo se izognili in v kakšne pasti padamo kar naprej. Privoščite si njegove »šamare«.
