Javna agencija za knjigo: Novi državni urad za cenzuro?

Javni denar in klanske vrhuške

Seveda je te povezave težko dokazati, čeprav tudi dokazov ne manjka, toda iz analize stanja in proučevanja pavšalno ali birokratsko izvrženih producentov ni težko ugotoviti, kaj se dogaja v ozadju. »Javni denar vedno bolj upravljajo klanske vrhuške, ki se obnašajo, kot da gre za družinska podjetja,« pravi Irena Šumi v intervjuju v Mladini (1. 7. 2016). To velja tudi za JAK. Že bežen pogled na sestavo sveta JAK in njenih komisij to vsekakor potrdi. »Gre za udomačitev pravnega reda in hkratno prisilo klanskih odnosov,« nadaljuje Irena Šumi in opozarja, da tako izločevanje in omejevanje vse bolj na posamezne klane (če jo parafraziram) kot značilnost neoliberalizma v Sloveniji pomeni »smrtno nevarnost, ki je v svoji poslednji projekciji genocidna«.

Postopki, ki omogočajo izvedbo take koruptivne izločevalne politike, so splošni in tipični. »Objavijo razpis, ki že vnaprej vsebuje prikrite pasti. Ustanovljena je komisija (običajno ima v njej zainteresirani klan odločilen vpliv), procedure so zamudne, zbirokratizirane, zapletene, zahtevani so kupi dokumentacije, ki je pogosto dostopna v različnih (že obstoječih) bazah.« Na koncu odločajo papirčki, ki za prijavljene programe običajno nimajo usodnega pomena, saj so programi izvedljivi in pokriti tudi brez njih. Obremenjevanje z neprestanim administriranjem, pozivi v petek popoldne, ki skrajšujejo zahtevane roke (pet dni, od katerih trije odpadejo na vikend), ali poleti med počitnicami, pretirana birokracija, nemogoče zahteve, ki niso rokohitrsko izvedljive na visokih ravneh mednarodnega sodelovanja, zbirokratizirani upravni postopki, ki slonijo na neznanih ali nedosegljivih internih pravilnikih, vsebinsko ignoriranje, nedostopnost dokumentacije in različnih zapisnikov itd., vse to so značilni postopki državnega prerazporejanja javnega denarja v klientelna omrežja in zasebne žepe v državi nedosegljivih tajnosti sprivatiziranih podsistemov, ki se ščitijo s poslovnimi skrivnostmi.

Toda ne gre samo za privilegirane na eni strani in izločene na drugi strani – kar je glede na dejstvo, da smo vsi državljani Republike Slovenije enakopravni, protiustavno, neemancipatorno in protizakonito – gre za »smrtno nevarnost, ki je v svoji skrajni projekciji suicidalna«, kakor opozarja Šumijeva, saj uničuje najvitalnejšo kulturno potenco, ki je temeljni javni interes. Gre za utišanje, cenzuro, izločevanje, ekskomunikacijo, za sodobno obliko izključevanja, ki določenim državljanom ali skupinam državljanov jemlje pravico do javne besede, strokovne udeležbe, svobode ustvarjanja, mišljenja in izražanja. Torej za smrtno nevaren politični precedens, ki se sklicuje na interno preinterpretirane birokratske uzance, v resnici pa pomeni načrtno poseganje po birokratskih formalizmih, za deklarirano politiko JAK. Ta v našem zgodovinskem prostoru ni nič novega, a zato ni nič manj nevarna in nesprejemljiva.

Cerkveni oficij, ki je bedel nad objavami knjig še nedolgo tega, je na vse knjige, ki so ustrezale cerkveni politiki, udaril pečat Nihil obstat. To so bile knjige, uvrščene v tako imenovani kanon, tiste druge, ki so jih onemogočali, prepovedovali in izključevali (z avtorji vred), pa so uvrstili na Index librorum prohibitorum (seznam prepovedanih knjig). Na ta način so poskrbeli, da v javnost ne bi prišle knjige, ki niso zadovoljevale oblastnih interesov omenjene institucije (Rimskokatoliške cerkve).

Že nekaj zadnjih let oziroma tako rekoč od ustanovitve naprej podoben način ubira tudi Javna agencija za knjigo RS v deklarirani skrbi za občo podporo izvirni slovenski knjigi in njenemu uveljavljanju v mednarodnem prostoru. S to razliko, da je cerkveni oficij svoj institut izločanja utemeljil na nesprejemljivi, cerkvi nevarni vsebini izločenih del, JAK pa se zadovoljuje s pavšalnimi filtri, ki ne dovolijo nobene naknadne strokovne presoje vrednotenja in ocenjevalcev izločenih del in programov, saj je edina možnost za pritožbe osredotočena zgolj na ustrezno vodenje upravnega postopka, o vsebinskih ocenah izločenih in onemogočenih del pa se ni mogoče pogovarjati, pod pretvezo, da bodisi ne izpolnjujejo birokratskih zahtev ali pa so tako odločile ekspertne skupine strokovnjakov, ki po izobrazbi in ekspertizi pogosto ne dosegajo niti strokovnosti ali izkušenj niti stopenj izobrazbe predlagateljev programov in založniških predlogov.

Ne tako davno je ekspertna komisija zavrnila subvencioniranje knjige francoskega pisca Patricka Modiana, češ da gre za manjvrednega avtorja, potem pa je taisti avtor leto kasneje dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Verjetno ni bilo naključje, da je član te ekspertne komisije pozneje sam brezsramno prevzel prevod knjige istega avtorja za neko drugo založbo, v kateri je nekoč delal kot urednik.

Izključevalna politika JAK

Primer jasno opozarja na izključevalno politiko JAK. Poglejmo si jih še nekaj – verjetno jih je precej več, a že teh nekaj bo omogočilo osvetliti politiko izključevanja na področju knjige. Pod pretvezo različnih birokratskih sankcij nekateri slovenski literarni producenti dobivajo večkratne zneske za enako obsežna dela, druge, ki so jim konkurenčni ali celo nevarni, pa se pavšalno izloča s smešnimi ali celo nezakonitimi opredelitvami ter tako onemogoča, da uveljavijo svoj glas, svojo strokovno produkcijo, svojo drugačno literarno delovanje in videnje, ki se ne ujema s kanonizirano produkcijo. Zakaj so nekatere knjige kanonizirane, druge pa izločene, ne utemeljuje nobena stroka, saj ta stroka pavšalno menjava strokovno vrednotenje iz leta v leto in od primera do primera ter neutemeljeno spreminja kriterije, ki naj bi dajali pavšalnim opredelitvam trdno podlago.

Na podlagi analize podprtih in izločenih knjig in programov ni težko ugotoviti, da ne gre za literarno vrednost omenjenih del, ampak za klientelno privilegiranje in navzkrižje interesov, ki izdatno podpirata ozke skupine, vsi, ki bi s svojo produkcijo le-te postavili pod vprašaj, pa so sistematično izločani. Letos je JAK objavila nov štiriletni programski razpis, za katerega se upravičeno domneva, da ga je sooblikoval direktor najbolje podprte založbe, ki je bila pred kratkim privatizirana in ki je privilegirano obravnavana tudi na vseh drugih programskih področjih JAK, ne glede na njene rezultate, ki so (ne)primerljivi z drugimi producenti podobnih programov. Gre za isto osebo, ki je pred tem v vlogi člana nacionalnega sveta za kulturo sooblikovala novi izključevalni nacionalni kulturni program 2014–2017. To je botrovalo zahtevi po prilaganju pisem o nameri vseh partnerjev, vključenih v predloženi program, ne glede na njihov mednarodni status ali zahtevni protokol, po katerem je težko vnaprej brez jamstva dobiti tako pismo.

V primeru Literarnega društva IA, ki je letos načrtovalo organizacijo pomembne literarne konference na visoki mednarodni ravni med Indijo in Slovenijo (oziroma EU), nam ni uspelo v določenem času pridobiti pisma o nameri indijskega veleposlanika, ki je svojo podporo izrazil ustno, seveda pa je povsem nekaj drugega od veleposlanika dobiti uradno pismo o nameri za nekaj, kar še nima zagotovljene podpore slovenske države. Čeprav so bila priložena pisma o nameri za vse druge programe in večina pisem partnerjev za konferenco, je JAK zavrnila celotno vlogo za vse programe (priloženih je bilo 54 pisem o nameri domačih in tujih partnerjev za pet različnih mednarodnih programov), ne glede na to, da je šlo za tradicionalno (petnajst let in več) organizirane, mednarodno izredno ugledne programe s številnimi, že več let vnaprej dogovorjenimi tujimi udeleženci, programe, ki so v času svojega obstoja omogočili predstavitev več kot 150 slovenskih sodobnih in klasičnih avtorjev v mednarodnem prostoru in vsem priskrbeli prevode v skupaj več kot dvajset tujih jezikov, v marsikaterega sploh prvič.

Zakaj smo bili izločeni kljub velikanskemu delu v preteklih desetletjih in kljub skromnejšim sredstvom, ki smo jih v preteklih letih dobili v primerjavi z nekaterimi drugimi slovenskimi organizatorji podobnih programov, ki se ne morejo pohvaliti z enakimi rezultati? Je to povezano s tem, da so privilegirano obravnavani sodelavci, uredniki in avtorji omenjenih založb bodisi člani sveta JAK, ki nadzorujejo delovanje te ustanove, bodisi člani določenih komisij, ki odločajo o končnih izborih?

Zakaj JAK vztrajno izloča knjižni program založbe eBesede? In zakaj je bil razpis ministrstva za kulturo za e-knjižni portal, potem ko se je pokazalo, da bi projekt konzorcija založb (v katerem so bile tudi eBesede) lahko resno konkuriral Biblosu, razveljavljen, sredstva pa nato prekanalizirana v knjižnični odkup e-knjig in tablic od Beletrine? Ker eBesede vztrajno opozarjajo na nezakonitosti na JAK? Prav oni so prvi vložili vlogo za francoskega Nobelovega nagrajenca, ki ga je komisija zavrnila kot nezanimivega pisatelja.

Zakaj so letos izločili izjemno zbirko filozofskih, teoretičnih in publicističnih knjig najuglednejših svetovnih in domačih filozofov, teoretikov in esejistov – knjižno zbirko AUT založbe KUD Apokalipsa (več kot 300 knjig)? Knjige te zbirke spadajo v sam svetovni vrh sodobne teoretske produkcije in publicistike ter so brez dvoma vsaj enakovredne produkciji drugih petih založb, ki so dobile podporo. Ima to kakšno zvezo s tem, da je urednik ene od konkurenčnih založb predsednik ekspertne komisije, v kateri sedijo tudi nekateri uredniki drugih podprtih založb? Se mar bojijo drugačnih glasov in drugačnih mišljenj, ki kažejo, da na svetu trenutno ni vse razpeto med Heglom in Lacanom, ampak da obstaja še marsikateri drug pomemben svetovni mislec?

Zakaj je bila iz podprtih programov izločena izredno aktualna in uspešna založba Lambda, ki objavlja pomembno, mednarodno ugledno produkcijo homoseksualnih avtorjev? Na ta nevaren precedens opozarja ob protiustavni izključitvi Društva za zagovorništvo pravic za istospolne, biseksualne in transseksualne osebe (LGBT) ustavni pravnik dr. Andraž Teršek v članku z naslovom Groba diskriminacija homoseksualnih ustvarjalcev (Objektiv, 30. 7. 2016).

In prav v tem grmu tiči zajec delovanja JAK, ki pod izgovorom strokovnih kriterijev cenzurira in izključuje s pavšalnimi, nevsebinskimi birokratskimi ukrepi, za katere ne odgovarja nihče niti v primerih, ko ustanove družbenega nadzora zakonitosti ali sodišča obsodijo tako delovanje kot nezakonito. Uradniki JAK, ki so pozabili na svojo vlogo državnih uslužbencev in se obnašajo kot nedotakljivi suvereni, ne odgovarjajo za svoje odločitve nikomur, saj jih, kot je videti iz podpisanih odgovorov na pritožbe, s strani ustanoviteljev pri tem birokratsko podpira tudi Ministrstvo za kulturo in sedanji minister gospod Tone Peršak. Ali to pomeni, da ima ta izključevalna, nelegitimna politika sodobne cenzure in utišanja drugače mislečih državljanov, večinoma vrhunskih avtorjev in strokovnjakov, vladno podporo? Je politika te vlade protiustavna, nezakonita, izključevalna, literarno ekskluzivna praksa utišanja vseh, ki niso del privilegiranih elit? Se vlada strinja s takšnim izključevanjem večinoma najustvarjalnejših avtorjev, mislecev in strokovnjakov iz sfere subvencioniranja izvirnega ustvarjanja? Ali podpira nelegitimno, v sprenevedajoče pravilnike in pohabljeno zakonodajo zamaskirano ekskomunikacijo tistih, ki si niso prilastili notranjih povezav osrednje scene?

Grabiti, spletkariti, likvidirati, onemogočiti

Na ozadju povedanega se postavlja vprašanje o precej usodnejšem problemu. Ne gre samo za lokalne ekscese in prerivanje pri koritu javnih sredstev, ampak za provincialno kontinuiteto negativnih tradicij, ki jih poznamo iz prejšnjih stoletij. Zdi se, da imamo tudi v postsocialističnem kvazikapitalizmu znova opraviti z ideologijo »zdrave kmečke pameti« in katoliškim domačijskim ekskluzivizmom, ki sta na naših koncih odločilno zaznamovala že 19. stoletje. Takrat je vse, kar je presegalo njun deželni horizont, lokalna oblast razumela kot nevarnost, ki ogroža vzpostavljena politična razmerja. Zdajšnje izključevanje in izganjanje najboljših, najprodornejših umov in ustvarjalcev iz države, ker motijo lokalno brezobličnost, ignoranco, pavšalno povprečnost, sebičen pohlep po dobičku in oblasti ter cinično družbeno neodgovornost glede vsega, kar zahteva pokončno etično držo, skrbnost in izvirnost lastnega delovanja na ozadju premislekov o globalni kataklizmi in nujnih alternativah, je torej pri tako zastavljeni perspektivi razumljiv ukrep: znebiti se ljudi, ki razmišljajo in ustvarjajo v kulturi znanja.

Zdi se, da je v Sloveniji trenutno dominantno samo grabiti, spletkariti, likvidirati, onemogočiti kakršnokoli alternativo privatističnemu pohlepu in zlorabam, ki svoje projekte gradijo na vaških strategijah prilaščanja in okoriščanja, pa čeprav za ceno uničevanja nujne in stoletja dolgo grajene družbene infrastrukture, kulturnega bogastva, raznolikosti in globalne odgovornosti. Lokalni agentje svetovnega nihilizma v srenjski španoviji utišajo vsak poskus ustvarjalne sistemske politike na ravni države, kakor je mogoče sklepati na podlagi ukrepov in izvajanj javnih ustanov in agencij, ki jih poganja administrativni aparat izključevanja, utišanja drugače mislečih, onemogočanja motečih, ki ogrožajo klientelna omrežja in njihove dobičke, in sicer s pomočjo birokratskih trikov in pasti.

V tako zastavljeni politični strategiji zlorab se umnemu človeku nujno zastavlja vprašanje, ali je to mogoče, ali se v slovenski družbi v resnici dogaja onemogočanje in izganjanje najboljših državljanov, ali vlada res dovoli, da ustrezne ustanove in agencije vodijo tretjerazredni državni uradniki in razni kulturniški povzpetniki? Kako si v današnjem visoko razvitem svetu lahko dovoli, da najboljši mladi z visoko izobrazbo množično odhajajo (50.000 v zadnjih osmih letih!), da se sistematično ekskomunicira ugledne profesorje in doktorje znanosti ter vrhunske, mednarodno uveljavljene avtorje in ustvarjalce, da se izključuje celotne populacije vrhunsko usposobljenih ali mladih ljudi, ki se kljub sovražnim razmeram ustvarjalno razvijajo celo mimo državnih institucij, ki naj bi skrbele za produktivno prihodnost slovenske družbene ustvarjalnosti?

In, kot je bilo že omenjeno zgoraj, mar to ne spominja na vztrajne proteste in zahteve vladajočih krogov po koncu Ilirskih provinc, da se načrtno skrčijo učni programi, ki so jih cerkveni veljaki pošiljali na Dunaj, češ da naj v šolah ne kvarijo zdravih kmečkih ljudi z liberalnimi meščanskimi predmetniki, in celo apelirali, da naj železnico Dunaj–Trst speljejo okoli kranjskih dežel, da ne bi prišlo do motečih okužb s sodobnimi evropskimi idejami? Je tu na delu povezava med birokratskim izključevanjem nezaželenih in vedno nižjim pragom znanja v sodobni državi? Ali gre zgolj za nezavedno kontinuiteto povprečnežev ali pa za načrtno povezovanje oblastnih aspirantov z najnovejšimi težnjami po novi fevdalizaciji sodobne slovenske družbe, kot se to govori za tiho delovanje konzervativne frakcije RKC pod vplivom Opusa Dei v Sloveniji?

Treba je jasno poudariti, da nas ti procesi vračajo v predmoderno družbeno stvarnost malih zaplankanih interesov lokalnih izkoriščevalcev in privatizerjev obubožanega družbenega bogastva, ki ne prispevajo veliko v ustvarjalno zakladnico države, pač pa iz nje izdatno jemljejo. V optiki povedanega se zdi, da JAK jasno kaže, katerim interesom se uklanja in jim služi. Kot je bilo zapisano zgoraj, se zdi, da uradnikov JAK ne moti protiustavno delovanje niti niso zanj sankcionirani. Odgovoren itak ni nihče od njih. Vprašanje pa je, kako naj se na to odzove slovenska družba in izvoljena vlada. Molk o teh rečeh pošilja vsem Slovencem jasen, čeprav skrajno problematičen signal. Toda nanj je treba javno odločno opozoriti in se mu upreti, saj gre za usodne premike v družbi, ki je še do nedavnega precej bolj skrbno in resno upravljala s svojimi potenciali in ki je bila še do pred kratkim tudi precej bolj ustvarjalna.