Zaradi samomora smo v Sloveniji lani izgubili 425 ljudi. To je nekoliko več kot leto prej, a je trend samomorilnega količnika še vedno v upadanju. Od leta 1999 namreč zaznavamo postopen upad samomora pri obeh spolih in pri skoraj vseh starostnih skupinah.
»Slika je spodbudna,« meni doc. dr. Saška Rošker z Nacionalnega inštituta za javni zdravje. Bolj ogroženi za samomor so moški, saj si jih je lani življenje vzelo 333, žensk pa skoraj štirikrat manj. Stopnja samomorilnosti se je povečala pri starejših od 70 let, pri ženskah tudi v starostni skupini od 20 do 39 let. Statistika še kaže, da je samomorilni količnik, ki pove, koliko ljudi si je vzelo življenje na 100.000 prebivalcev, tradicionalno najvišji v vzhodnem delu države, najnižji pa v zahodnem delu, predvsem obalno-kraški in goriški regiji. Lani si je največ ljudi vzelo življenje na Koroškem in v Zasavju.
V iskanju razlogov, zakaj je samomorov največ prav v vzhodnem delu države, strokovnjaki poleg gospodarske nerazvitosti in slabega dostopa do pomoči v duševni stiski omenjajo še vseprisotnost alkohola in kulturo pitja, kjer prevladuje tvegano pitje alkohola. Znano je tudi, da alkohol povečuje impulzivnost.
Preprečevanje samomora naj bo prioriteta
Samomor je v Sloveniji kljub precejšnjemu upadu še vedno velik javnozdravstveni problem, saj je od leta 1999 do 2015 zaradi samomora umrlo 11.677 ljudi.
»Preprečevanje samomora bi moralo postati prioriteta političnih odločitev. To ni samo stvar klinične stroke, ampak vse družbe,« je jasna Roškerjeva.
Ob jutrišnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora strokovnjaki poudarjajo tudi, da je pri preprečevanju samomora potrebno sodelovanje med strokami in tudi z ljudmi, ki imajo izkušnjo samomora, ter svojci, ki so bližnjega izgubili zaradi samomora. Tako sodelovanje namreč pomaga ugotavljati dejavnike tveganja, torej kaj je osebo pripeljalo do odločitve, da si bo vzela življenje, strokovnjakom pa da napotke, na katere stiske ljudi se je treba osredotočiti.
Poiskati pomoč
Kadar je človek v duševni stiski, je pomembno, da to prepozna in sporoči naprej.
»Ljudi je treba naučiti, da poiščejo pomoč,« poudarja Nuša Konec Juričič, vodja celjske regijske skupine za preprečevanje samomora. »Kadar posameznik zaradi čustvene stiske ne deluje več dobro doma ali v službi, je čas, da o tem spregovori. Prisluhne mu lahko bližnji in ga s tem razbremeni, kadar pa to ni dovolj, je potrebna strokovna pomoč: vedno bodo prisluhnili osebni zdravnik, če ta ni na voljo, dežurni zdravnik, in zaposleni na telefonih za ljudi v duševni stiski ali kateri od svetovalnic za prvo psihološko pomoč.« Čeprav se ljudje bolj odpirajo, pa pri mnogih še vlada zadržek: ta korenini v strahu pred psihiatrijo, da bi zboleli za resno psihiatrično boleznijo in bi »izgubili pamet«, mnogi pa še vedno menijo, da si morajo ob duševnih stiskah pomagati sami, ugotavlja.
V anketi, ki so jo izvedli lani, je več kot polovica vprašanih navedla, da so se že soočili s težavami v duševnem zdravju, le petina pa jih je ob tem tudi poiskala pomoč. Pri tem so bili v večini ženske in mlajši, stari do 45 let. Večina anketiranih zaupa virom pomoči, to zaupanje je manjše na Koroškem in v severovzhodnem delu države – to pa so prav območja, kjer je samomorov največ.
Osamljenim starejšim bi morali priti naproti
Psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek se v ambulanti v sevniškem zdravstvenem domu večkrat sreča s starostniki, ki so dolgo odlašali z iskanjem pomoči ob duševni stiski. Nekateri od njih izražajo tudi samomorilne misli. »Gre za generacije, ki pomoči niso vajene iskati. Pričakujejo, da bodo zanje več naredili v družini, a družine so danes pogosto raztepene in jih razočarajo.« V ozadju njihovih stisk pa ni le osamljenost – nekateri trpijo zaradi neodkrite in zato nezdravljene depresije, druge mučijo kronične zdravstvene težave, telesno pešanje... Včasih se temu pridruži še alkohol. Po oceni Dernovškove bi bilo zato smiselno, da bi patronažna ali socialna služba sama pristopila k starostnikom, ki živijo sami, ki jim je nedavno umrl življenjski sopotnik in jih morda že dolgo ni bilo k zdravniku. Okrepiti pa bi bilo treba tudi skupnostno psihiatrijo, ki ljudem pomaga v njihovem domačem okolju, meni Dernovškova.
Samomor najbolj prizadene bližnje
Pomoč in podporo potrebujejo tudi bližnji človeka, ki je naredil samomor ali si je poskusil vzeti življenje. Strokovnjaki ocenjujejo, da po vsakem samomoru zelo hudo trpi štiri do šest ljudi, če si življenje vzame mlad človek, pa kar 20 ljudi. To pomeni, da samomor v Sloveniji neposredno prizadene približno 2500 ljudi. Prevevajo jih občutki jeze, osamljenosti, žalosti, premlevajo, zakaj je oseba naredila samomor in ali bi to bilo mogoče preprečiti.
Vendar žal v Sloveniji nimamo skupine za žalujoče po samomoru, kot na primer obstajajo v drugih državah. »Morda zaradi občutkov krivde in sramu, ki so pri nas še vedno prisotni ob samomoru,« ugotavlja doc. dr. Vita Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora.
Tudi v šolah, na primer ob samomoru učenca, ne bi smeli ravnati, kot da se ni nič zgodilo. Za pomoč lahko šola prosi center za raziskovanje samomora, kjer izvedejo posebne aktivnosti, ki pomagajo vzpostaviti rutino vsakdanjika in preprečiti, da se ne bi v isti instituciji samomor ponovil, je razložila Poštuvanova.
