Ko sem kasneje po zaključku študija kot popoln zelenec začel honorarno delati v naši operni hiši, sem med drugim prisostvoval tudi sejam umetniškega kolegija in pogosto sem se čudil in vse manj razumel. Pa mi je prišel v roke droben zvezek z besedili o problematiki slovenske opere in ob branju prispevka mojstra Hubada sem začutil olajšanje, ki ga ne bom pozabil. Razbral sem, da z mojimi razmišljanji o operi ni nič narobe. Mojster je namreč z neposredno besedo nanizal probleme naše operne stvarnosti in vzroke zanje tako, kot sem jih čutil sam, pa nisem imel dovolj znanja, da bi jih lahko izrazil.
Zato sem, ko sem prevzel vodenje ljubljanske Opere, navezal z mojstrom oseben stik. Bil je izjemen sogovornik. Strpen, koncizen, razumen in tudi potrpežljiv ni nikoli okleval, kadar sem ga prosil za mnenje ali nasvet. Še posebej se mi je vtisnilo v spomin, da ni rekel o profesionalnih kolegih ničesar slabega. Kritičen je bil izključno do umetniške prakse in njenih rezultatov. Bil je tudi eden redkih z dovolj osebnega dostojanstva, da se je dejansko umaknil z umetniške scene in ni rovaril izza kulis ali skušal drugače vplivati na dogajanje.
Hubadovo dirigentsko kariero je zaznamovalo predvsem simfonično udejstvovanje, pri čemer izstopa njegovo sodelovanje s Slovensko filharmonijo, še bolj pa z radijskim orkestrom, ki ga je dolga leta vodil in ga že v nekaj sezonah dvignil na zavidljivo raven. Pa vendar je bila njegova prva in največja ljubezen opera in prav na tem področju je bil najmočnejši. O tem pričajo njegovi izjemni operni posnetki in kritike z nastopov v Parizu, Berlinu, Amsterdamu, Neaplju in še kje, o kakršnih lahko večina dirigentov le sanja. Ljubljanska Opera je bila tako rekoč njegov prvi dom.
Že kot otrok, sin tedanjega upravnika Mateja Hubada, je v njej spoznaval glasbeno gledališče in dejavno sodeloval pri predstavah. V njej je tudi debitiral kot operni dirigent, potem pa postavil vrsto izjemnih predstav in na koncu prevzel njeno vodenje. Kot je zapisal, je »to mesto na svojo željo zapustil ob nastopu samoupravljanja«. Ko je postala politična ustreznost vodilnih pomembnejša od njihove strokovne usposobljenosti ali umetniške potence, ga v ljubljansko Opero niso več vabili. Celo grozili so mu, naj se ji ne približuje! To je bila njegova tiha, verjetno nikoli na glas izražena bolečina. K sreči ga je konec sedemdesetih let takratni direktor mariborske Opere Boris Švara povabil k sodelovanju, ki se je izkazalo kot še kako plodno. Ko so se časi v Ljubljani spremenili, je bilo za njegovo dejavno sodelovanje, žal, prepozno. Pa vendar je redno obiskoval predstave in pomagal z nasveti. Ob obletnici njegovega umetniškega delovanja mu je hiša posvetila sezono 2001/02.
Poslovili smo se od izjemnega glasbenika, ki je zapustil orjaški opus, k sreči zabeležen s številnimi posnetki predvsem simfonične glasbe. Po obdobju nekakšnega »molka« jih na nacionalnem radiu spet predvajajo. Poslovili smo se od poslednjega v našem prostoru, ki opere ni le poznal, pač pa je tudi »znal z njo«. In ne nazadnje smo se poslovili od človeka, ki je trajno in neizbrisno zaznamoval slovensko glasbo dvajsetega stoletja, pa se po umiku z glasbene scene ni nikoli silil v ospredje. Najbrž tudi govorcev iz ustanov, ki jim dal veliko več od pričakovanega, in predstavnikov države, odsotnih ob njegovem slovesu, ne bi pogrešal.
