Cheadle je je bil tokrat koscenarist in prvič tudi režiser filma, sam je tudi odigral naslovno vlogo, saj očitno res ni želel ustvariti konservativne kronološke biografske pripovedi. Namesto tega se je (izredno prepričljivo) vživel v lik problematičnega genija in ustvaril film, ki se ne trudi povedati zgodbe o Milesu Davisu, ampak skuša predvsem ujeti Davisovo eksperimentalno bistvo. Glavnina filma nas tako presenetljivo postavlja v le dan ali dva s konca sedemdesetih let, v čas, ko je Davis po petih letih zatišja in osame na skrivaj končno posnel novo glasbo. V življenje zadrogiranega in odljudnega Davisa na tej točki vstopi novinar Dave Braden (Ewan McGregor), par pa se nato skozi serijo bizarnih akcijskih sekvenc, ki spomnijo na blaksploitation filme, skuša prikopati do ukradenega traku z Davisovimi novimi posnetki. Te scene ves čas prebadajo izseki, ki nas postavljajo v Davisova slavnejša obdobja in skozi spretno nastavljene vizualne iztočnice predstavljajo umetnikove spomine. Ti so seveda prepredeni z legendarnimi glasbenimi seansami, a je v ospredje (žal) še večkrat postavljena Davisova izgubljena ljubezen in njegova glavna muza, plesalka Frances Taylor (Emayatzy Corinealdi).

Vpogled v um glasbenika, ki je večkrat spremenil tok celotnega žanra, nam Cheadle daje skozi nelinearno in skrajno eliptično pripoved, pri tem pa film obliko vzdržuje in razpušča s pomočjo montaže, ki je seveda jazzovsko (poli)ritmična. Nemiren jazzistov duh pogosto nakazuje tudi kamera, ki je večinoma precej dinamična in hitro spreminja zorne kote snemanja ter velikosti planov, kar namenoma ustvarja nadrealistični učinek. K temu pa seveda pripomore tudi Davisova glasba, ki se ponekod ne sklada s prikazanim obdobjem, kar pomeni, da lahko npr. košček Davisove zgodnje mojstrovine in najpopularnejšega jazzovskega albuma vseh časov Kind of Blue slišimo v prizoru, ki prikazuje Davisovo pozno depresijo.

Vsi ti elementi lepo nakazujejo režiserjevo namero in nas res približajo mislim kameleonskega umetnika, a po drugi strani ne zmorejo zakriti pomanjkljivosti scenarija. Prizori cestnega divjanja in nespretnih strelskih obračunov v kontekstu velikega umetnika presenetijo, a prevečkrat spomnijo na klišeje akcijskih filmov. Ob tem so npr. elementi rasizma, policijskega nasilja in Davisovih slavnih sodelovanj prikazani le bežno, prizori izmišljenega lova za ukradenim posnetkom pa ne ponudijo zadostnega nadomestila. In če Davis za jazz pomeni to, kar za klasično glasbo pomeni Mozart, in je invencija rivalstva v Amadeusu delovala kot spreten način predstavitve resnic in mitov o slavnem skladatelju, Cheadlovi akcijski dodatki le po nepotrebnem preusmerjajo pozornost od zanimivih detajlov Davisovega življenja.

Film se sicer bolj kot karkoli drugega seveda skuša predvsem vživeti v stanje duha velike legende jazza, a je na koncu lažje ceniti Cheadlov namen, kot pa občudovati njegov izdelek.