Tisti namreč, ki pridejo na oblast, se pogosto slepijo, da se svet začne pri njih in da se čas meri od njihovega prihoda na politično prizorišče ali na oblast. Malo je tistih, ki se ne odrečejo predhodnikom, ampak nadaljujejo najboljše, kar so politiki prejšnje vlade, prejšnji ministri in premieri začeli in delali. Še manj je tistih, ki so pripravljeni priznati, da je nujno graditi naprej in upoštevati tuje delo ali dosežke tistih, ki so kaj ustvarili že pred njimi.
Balkanskim politikom (njih tudi najbolje poznamo) je bliže politična kultura rušenja kot kultura grajenja. Večina ruši in zravna z zemljo vse, kar je predhodnik zgradil, in začne znova, od prvega kamna v temeljih in prve opeke v zidu političnega mandata. Priznanje predhodniku, da je nekaj naredil ali začel (pa čeprav je iz iste stranke), velja za slabost, mehkužnost, bojazljivost, neodločnost in nemarnost. Na priznavanje zaslug drugim se gleda kot na deveto čudo in slabost ter se težko opraviči.
Tako je tudi v volilnih kampanjah, od lokalnih do nacionalnih. Politični nasprotniki imajo drug drugega za sovražnika in med seboj bijejo boj do popolnega uničenja. Nizki udarci so pogosti, tolče se po starših, granatira se otroke, žene in može, na dan se vlačijo ljubice, resnične in izmišljene, napada se do zadnje kaplje politične krvi.
Še hujši je boj protikandidatov ali pretendentov za vodilne položaje v strankah (in partijah). Tudi tu ni meja ali pa se te neusmiljeno rušijo. Vodje morajo biti najpametnejši, najbolj odločni, najlepši in najbolj pogumni, tako da se jim ni primerno upreti. Niti tedaj ne, kadar so veliki vodje v političnem pomenu čisto goli, brez vsega, izpraznjeni in nemočni.
A vedno nekdo nekje zmaguje in zgublja, oblasti se nenehno menjajo; v strankah, vladah, na oblasti na višjih in nižjih ravneh. In vedno nekateri dovčerajšnji velikani ali »velikani« nepreklicno postanejo stvar preteklosti in nekdanji. Nekdanji župani, nekdanji ministri, nekdanji premieri, nekdanji predsedniki. Usoda nekdanjih pa je ne glede na državo in mesto vedno bolj ali manj podobna.
Razen če so bogati in imajo zveze, nekdanji hitro postanejo odveč in pozabljeni. V prvem valu se nehajo oglašati nekateri, ki so nekdanje (ko to še niso bili) imenovali prijatelji. Kadar jih nekdanji po naključju srečajo, takšni vedno obljubljajo klic, kavo, druženje. A se ne oglasijo več, ker se telefonske številke nekdanjih izbrišejo iz imenikov in adresarjev. Tisti, ki so jih največ klicali, ko so bili še močni in vplivni (in so stali za njihovimi hrbti, ko so dajali izjave, se jim motali pod nogami), se najhitreje odrečejo nekdanjim in se nehajo oglašati.
Nekdanje kar naenkrat nehajo vabiti na dogodke, obletnice, razstave, slavja, zborovanja in kosila. Vabi se jih samo še na kakšen državni praznik, a tudi to se sčasoma neha, saj se število nekdanjih povečuje in ni mest niti časa zanje.
Kar najbolj prizadene nekdanje, se začne v trenutku, ko sedanji, aktualni začnejo brisati sledove za njimi. Odstranjujejo se slike nekdanjih (to vedno najprej naredijo tisti, ki so slike tudi obesili), odstranjujejo fotografije iz albumov, ne omenja se jih niti, ko se nadaljujejo dela, ki so jih začeli nekdanji. Kazalci na urah se na novo nastavijo, na dan prihajajo novi vatli, s katerimi se meri oddaljenost in odnose, računalniki se resetirajo, preteklost se zamenja in prilagodi sedanjosti. Se pravi novim šefom, v stranki, državi, občini ali mestu.
A bilo bi tako preprosto in nič ne bi stalo (razen prizadete nečimrnosti), ko bi vsak, ki postane sedanji nekdo in nekaj, podpiral in naprej razvijal vsaj kaj od nekdanjih. Tako od tistih, ki so jih imeli radi in so jih spoštovali, kot od tistih ne posebej priljubljenih. Saj ni mogoče, da bi bil kdorkoli župan, minister, premier ali predsednik (v demokratični družbi seveda) in da prav ničesar ne bi premaknil, posadil, zalil, zaščitil ali da ne bi pustil vsaj skromne sledi, po kateri bi bilo mogoče iti naprej.
Družbe, skupnosti, mesta, države bi hitreje in lažje napredovali, če bi negovali tisto, čemur se v političnem žargonu reče »kontinuiteta«, ko bi se tuje delo cenilo kot lastno, ko bi se samo malo manj spodbujal kult osebnosti vsakega voditelja in učitelja, ko bi bili ljudje pripravljeni tudi svobodneje govoriti tisto, kar zares mislijo. Ko bi se v čemerkoli strinjali ali ne strinjali ne glede na to, ali se imajo radi ali se nimajo.
Civilizacijo grajenja je težko graditi. Takšna civilizacija temelji na ljudeh, na njihovem spoštovanju, upoštevanju, poslušanju, povezovanju, delu in iskrenosti. Graditi je bolj zapleteno kot rušiti. Za gradnjo so potrebni pamet in znanje, pogum in včasih žrtve, za rušenje samo kij, top, bat, bejzbolska palica, kramp in lopata. Lahko in lepo je rušiti tuje, vse, kar je zgradil nekdo drug, zlasti, ko gre za nekdanje. Njih se preprosto v tišini »zatre«, saj jih ubije tudi navadna surova beseda, včasih že samo ignoriranje ali prikrojevanje dejstev in zgodovine, v kateri so sodelovali.
Zato se je treba po vsakih volitvah ozreti nazaj in pogledati tiste, ki so bili pred nami, ki smo postali oblast. V vsem tem kolu, ki se nikoli ne prekine, ostane namreč samo eno neizpodbitno dejstvo: vsi bodo enkrat postali nekdanji.
