Ljubljanske ulice so bile ozke in treba jih je bili razširiti, tako tudi sedanjo Slovensko, med Namo in Šubičevo ulico, ko smo mimogrede podrli tudi edinstveno Koslerjevo hišo, za katero so takrat ljubljanski velmožje obljubili, da jo bodo nekoč in nekje na primernem kraju spet postavili, vse kamne in opeke so oštevilčili in jih odpeljali v Volčji Potok, od koder pa so meni neznano kam izginili, verjetno za gradbeni material.

Promet se je z rastjo mesta množil in začel dušiti središče mesta. Spominjam se še zastojev na Prešernovi cesti ob praznikih, ko so se vračali domov na kratek oddih zdomci, takrat zaposleni v Nemčiji. Ker se Prešernove ceste ni dalo več razširiti, je bila za njeno razbremenitev zgrajena Tivolska oz. Bleiweisova ulica, na škodo Tivolija seveda. Z manjšo rekonstrukcijo Aškerčeve ceste in prenovo Karlovške ter boljšim dostopom do avtoceste bratstva in enotnosti je promet nekako stekel in z novo obvoznico in priključki na avtocestni križ celo za nekaj časa zadihal s polnimi pljuči.

Naslednji korak pri sprostitvi prometa je bil zgraditev mostu čez Gradaščico, zgraditev Barjanske ceste in njene povezave z južno obvoznico. To je pomenilo takrat prvič neposredno povezavo severa in juga prestolnice.

Potem je prišla rekonstrukcija Slovenske ceste in njena zapora za motorni promet. Nekdo v mestni upravi je zmotno mislil, da stvar ne bo imela vpliva na pretočnost prometa v mestu. Pa ni bilo in ni tako. Pokazale so se vrzeli v notranjem mestnem obroču, ki delajo Ljubljano ob določenih dogodkih popolnoma neprehodno. Slovenska cesta je pač tak zamašek, ki si ga mesto v velikosti Ljubljane ne more privoščiti, saj je zdaj edina pot s severa na jug vezana na Tivolsko oziroma Bleiweisovo ulico, ki pa je za to nalogo žal preozka.

Reševanje problema podvoza pri bivšem Zmaju, s preureditvijo križišča Vilharjeve z Dunajsko cesto, stvar le delno rešuje, saj te pripelje spet na Tivolsko ali pa Masarykovo cesto, kjer te pa čaka zastoj.

Že pred časom sem napisal, da sem proti zapori Slovenske ceste brez popolne ureditve notranjega mestnega obroča. Imel sem dosti enako mislečih, pa nas nihče ni, kot po navadi, upošteval.

Zdaj imamo, kar smo hoteli. Lepo dnevno sobo v središču Ljubljane, vse naokoli pa dušeč, tako osebni kot mestni promet, ki pač vozi po istih preozkih ulicah kot drugi. Vsak dan se pripelje v Ljubljano več kot sto tisoč avtomobilov, veliko teh ima prosto parkiranje v podjetjih, tako da je tudi povsem zaman razmišljati, da bi stvar rešili s sistemom P+R.

Tudi sam ne vem, kako se da prometno zanko rešiti, rešitev je za nas predraga, vem pa, kaj je narobe, pa ne bi o tem več izgubljal časa.

Peter Kozin, Ljubljana