»Ma debilno, kaj naj rečem drugega. Pravijo, da to ni realna ženska. Evo, zdaj rišem mišičnjaka, ki bo enako sesksističen,« je prejšnji torek popoldne nekako v brk zabrundal grafitar pred dolgim zidom nekdanje tovarne Rog, kjer se na zunanji strani, torej tisti, ki je odprta za širšo javnost, praviloma menjajo grafiti.
Rog, kot je znano, zasedajo začasni uporabniki in uporabnice. Gre za različne ljudi, ki bi se jih v grobem dalo razdeliti na umetniški in teoretsko-aktivistični pol, pri čemer se pogosto, če ne celo kar po večini, eden z drugim prepleta. No, zadnje dni se udeleženci rogovskega dogajanja strinjajo oziroma ne strinjajo predvsem glede tega, kakšni grafiti na zidu Roga so primerni. Oziroma bolje rečeno, kakšni grafiti so neprimerni.
Tudi Rog ima svojo seksistično aferico. Potem ko je zaradi seksistične korespondence s kolegico z mesta vodje slovenskega združenja literatov (PEN) odstopil Evald Flisar, se istočasno, ko se je na Hrvaškem zgodilo, da je v učbeniku ženska v predpasniku oklicana za mamo, naličena lepotička pa za žensko, o seksizmu razpravlja tudi v rogovski skupnosti.
Zadevo je sprožil grafit poudarjeno oble gole lepotice na Rogovem zidu. Podoba, ki je sicer spominjala na lepotičke, kakršne si je v svojih stripih privoščil tudi Miki Muster, je zmotila predvsem feministično sekcijo. S to pa v Rogu ni šale. Navsezadnje so se prav njene pripadnice tisto noč, ko je v Rog pripeljal županov, pozneje rožnati bager, najbolj odločno uprle gradbenemu posegu. Tudi s tem, da so se polegle pod gradbeno-podiralni stroj, da je ena od njih skočila za volan prižgane naprave, kar je strojevodjo, ki je stal pod strojem, tako prestrašilo, da bi punca ja česa nehote ne pognala, da ji je zgolj še skrajno tankočutno razložil, kako se stroj ugasne. In odtlej je bil pogrešen tudi bagrov ključ.
Začelo se je z grafitom, nadaljevalo pa: »Prejšnji teden sem šla ponoči domov in sem videla grafit ženske z usločenim hrbtom in poudarjeno zadnjico. Bila sem presenečena, kaj tako seksistična podoba dela na Rogovem zidu!? Šla sem po sprej in čez njeno telo napisala 'Rog brez seksizma', zraven pa dodala feministični znak. Nato sem fotografijo razposlala in širši skupnosti povedala, da se mi take risbe zdijo sporne oziroma da, če hočemo imeti Rog kot feminističen in neseksističen prostor, ne moremo risati vsega, kar nam pade na pamet,« pojasni Asja Hrvatin, državljanka feministka, ki jo je podoba zmotila prvo.
Spomnimo se. Ob primeru gospoda Flisarja se je med drugim razpredalo, da je bila njegova seksistična drža sporna predvsem, ker je nastopal s pozicije urednika oziroma literarnega uslužbenca, od katerega se pričakuje politična korektnost. To je gospod prekršil. Tudi kot šef PEN se je izrekel, da se od intelektualke pričakuje, da je seksi. A obenem se je reklo tudi, da je po drugi strani očitati seksizem pisatelju, na primer Bukowskemu, manj učinkovito ter lahko celo sporno početje. Hitro si v položaju cenzorja. Nič drugačnega, kot so vsi cenzorji bili in bodo. V mnogih sistemih in ureditvah. Ljudje, ki so umetnikom zapovedovali, kaj lahko in česa ne morejo. Kaj je dovoljeno in kaj ni. Po verskih, dogmatičnih, ideoloških merilih. In umetnost, ki je sprejemala to, je bila po navadi slaba oziroma tudi necenjena umetnost. Umetnost po naročilu. Ne na glas petje, risanje z zavezanimi rokami in podobno. Konec koncev imajo vsake oči svojega malarja in za koga je lahko celo Mona Liza seksistična.
V tem smislu je steklo tudi nadaljevanje pogovora z gospodično Hrvatin. Ki pa je odvrnila: »Ali je umetnost lahko neseksistična? V številnih primerih je točno takšna. Seksistična je v smislu zgodovinske perspektive, ker je izpuščala ženske in jih je upodabljala kot seksualne objekte. Vendar pa umetnost ni nujno takšna, sploh kadar umetnost preizprašuje obstoječe stanje. Na primer medčloveške odnose, kapitalizem, seksizem in podobne povezane pojme. Dela, ki hočejo biti res umetniška in ki hočejo premikati meje, ne morejo biti seksistična, komercialna, rasistična. Če ustvarjaš svobodno družbo, si se pripravljen spraševati o starih vzorcih. V Rogu ni vstopnine, ni reklam in podobnega. Tako kot je jasno, da nihče ne bo narisal svastike, naj ne bo seksističnih slik. Zakaj je prvo samoumevno, drugo pa ni? Grafitarji pravijo, da je to normalno žensko telo. Seksualizirana podoba ženske je tako normalizirana, da ne moreš več ločiti med tem, kaj je realno in kaj so vsiljene želje. Risbo so zagovarjali samo fantje, nasprotovale pa so ji izključno punce. V primeru tega grafita sem slišala očitke, da gre za cenzuro in da oni, torej grafitarji, branijo svojo svobodo do izražanja. Naj poudarim. Nisem cenzurirala, ampak sem intervenirala. Nisem prebarvala grafita, ker ne verjamem v to. Naj pač ostane golo telo, ki je pa zdaj, ko sem dodala svoj dopis, feministično,« je Hrvatinova podala svoje videnje zadeve.
Sporne risbe na zidu ni več. Avtor jo je sam preslikal z domnevno prav tako seksističnim mišičnjakom, vprašanje pa je, ali bo zadeva kakor koli pripomogla h krepitvi kakovostne zidne umetnosti v mestu. Sploh pisanih (in ne toliko risanih) sporočil. Med zadnjimi prevladuje žolčnost tipa: smrt temu, smrt onemu. Redko kaj ali pravzaprav nič ne nasmeji. Kot na primer: »Pa sicer? Drkam!« To je grafit, na katerega naletiš na križišču v središču Zagreba. A naj zadnjo reče stroka, bi dejal Ivo Milovanović. V tem primeru je to Sandi Abram, ki po Ljubljani v okviru Ljubljana Graffiti Toura izvaja vodene oglede grafitov. Takole ocenjuje: »Pogrešam več grafitark, žensk na grafitarskem prizorišču. Sicer se mi pa daleč najboljši grafit v Ljubljani ta hip zdi prispevek italijanskega grafitarja Bluja, ki je na stavbo Roga narisal veliko rožnato pištolo. Pri grafitih je odvisno, kaj posameznik išče v njih, najde lahko risbe, aforizme, citate, lahko pa seksizem, sovražni govor in razna prevračanja slednjega. V tem smislu so mi najbolj všeč domiselne subverzije nestrpnosti na stenah, ko se njihov prvotni pomen postavi na glavo. Posrečen se mi je zdel danes že izbrisan kranjski grafit, ki je zapis 'lezbijke na kole' predelal v 'pred lezbijke na kolena'.«
