V naših krajih kar malce premalo poudarjamo, da so streljaj čez mejo, na Hrvaškem, v nedeljo volitve. Že druge v manj kot letu dni, saj se levosredinske in desnosredinske stranke, kot še marsikje v Evropi, ne morejo dogovoriti o tem, kdo in na kakšen način bo vladal ljudstvu športnikov in turističnih delavcev. Da, Hrvaška je dežela turizma, in čeprav poznamo bolj njihov obmorski turizem, je v zadnjem času vse več znamenj, da si želijo biti tudi v drugih pokrajinah dežela za gurmane. In eden od dokazov je tudi v levosredinski koaliciji, ki se je pred kakšnimi petimi leti začela zbirati na Kastavu, v starem mestecu nad Reko, v restavraciji s pripadajočim hotelom Kukuriku, ki jo vodi Nenad Kukurin.
Zakaj Kukuriku ni Marcellino
Reka in kraji v njeni okolici so, jasno, zgodovinsko nagnjeni na levo, v okolici je kolikor hočete partizanskih spomenikov in Titovih cest ali trgov in kar je še podobne ikonografije polpretekle zgodovine, zato se je zdela strankam izbira gostilne logična. A ker na straneh Magazina politika, še posebno zunanja, nima glavne vloge, smo Nenada Kukurina povprašali, kaj so hrvaški politiki pozneje zmagovalne koalicije jedli na osrednjem trgu na Kastavu in ali še kaj pridejo naokoli: »V Kukuriku še pridejo, a manjkrat kot včasih. Zoran Milanović, Ivan Jakovčić, Radimir Čačić, Vesna Pusić, Silvano Hrelja in drugi so jedli bolj degustacijske menije, štiri, pet majhnih jedi, in pili naša, hrvaška vina. Brez šminkiranja,« se spominja Kukurin in v isti sapi dodaja, da je na Kastav rad zahajal tudi nekdanji premier, notorični Ivo Sanader. Isti človek, premier, ki ga je lastnik razkošne zagrebške restavracije Marcellino posnel v trenutku, ko je nerodno posloval s šefom madžarskega naftnega giganta Mol. Na sodišču so posnetek predložili kot dokaz umazanih poslov med Ino, Molom in hrvaško državo. Marcellina so morali zapreti, saj se nihče več ni želel prehranjevati v lokalu, kjer človeka med malico posnamejo. Nenad Kukurin je iz drugega testa in zagotavlja, da je ena od njegovih primerjalnih prednosti izvrstna bolj morska hrana, pa tudi to, da gostov nikoli ni snemal. »Niti v sobah, kar bi bilo veliko bolj zanimivo,« se pošali Kukurin. In se spominja časov pred gospodarsko krizo, ko je bilo mogoče ponuditi večjo kakovost za višjo ceno. Zdaj gostje šampanjca preprosto ne naročijo več. In kot je videti, večina gostov, vsaj v začetku septembra, prihaja iz tujine. Avstrija, Nemčija in kakopak Slovenija.
Večerja v zaledju turističnih biserov
Je pa jasno, da razlog za obisk starega mesta nad Reko ne more biti Jadransko morje. Po eni strani je morje predaleč in v dolino se je treba odpraviti z avtom in parkirati v Opatiji, Lovranu ali Mošćenički Dragi. Po drugi strani goste, ki se odločijo za Kastav, bolj zanimajo krajši izleti, druženja z vsenavzočnimi mestnimi mačkami (ki so po pravilu velike, dolgorepe in dolgodlake) in predvsem kulinarika. Tako lahko recimo v povsem običajnem bistroju Loža, kjer teče glavni posel s picami, naročite množico različno pripravljenih morskih prebivalcev. Pravzaprav kombinacijo modre in zelene Istre. Na eni strani hudo nasiten golaž iz sipe s polento, na drugi pa recimo še težje istrske krafe, polnjene s paško skuto, v omaki pršuta in prošeka. In če se to sliši premalo, so na mizi (namesto kruha) vroče pogačice s sirom.
Hrana torej ni nujno lahka in morska, pravzaprav je obrnjeno, povezano z lokalno logiko: tisti, ki so res delali, pa naj bodo to ribiči ali kmetje, so morali dobro jesti, da so lahko naporno delali. Je pa seveda res, da moderne koalicije, ki želijo dobiti volitve, ne jedo tako obilno. V kastavskem Kukuriku, kjer jedo bolj izbirčni, ponujajo tudi lažje jedi, pecivo z olivami, bruskete z zelenjavo, sirom in pestom. In potem marinado brancina in škampov na mladem siru, škampov koktalj, hobotnico v solati, vse na oljčnem olju s kapljico balzamičnega kisa. Jasno, veliko je tudi bolj celinskih jedi, tudi kokošja pašteta z bučnimi semeni na bučnem olju, s sladko čebulno omako in pršutom. Ali pljukance, ki so ob šurlicah najbolj lokalne testenine, najraje s tartufi. Če je sezona jurčkov, jih narežejo na biftke, po drugi strani pa je ena bolj iskanih morska žaba, pravzaprav njen rep z rožmarinom, pa še blitva s krompirjem, pečena kot kolač. Kaj pa vino? V vsakem lokalu je mogoče dobiti malvazijo, pa naj gre za Kozlovićevo ali Coronicino, enostavni, pitni vini, ali za najkonkretnejšo, ki jo ponuja Clai. Jasno, imajo jo pri Kukurikuju skupaj z mnogimi hrvaškimi vini, slavnejšimi slovenskimi vinarji, šampanjci in nekaterimi svetovnimi posebnostmi. A kot rečeno, gospodar je najbolj ponosen na belico, na avtohtono belo vino, ki ga prideluje njegov sosed Dejan Rubeša.
Belica, polenta, fižol, krompir in klobase
Kastav podobno kot Brseč, Reka, Opatija, Vinodol, Krk, Cres, Lošinj in Rab spada v vinsko regijo Primorje, a je treba priznati, da v teh krajih vinska trta od sebe ne daje največ: »Težave z našo trto so se začele zaradi naseljevanja teh hribov nad Reko. Industrializacija je pospešila zanimanje za gradnjo hiš in drugih objektov. Trto so metali ven, še pred časi Italije,« ugotavlja največji kastavski vinar, upokojeni pravnik in vojni veteran Dejan Rubeša, ki ima v svojih kleteh prostora za kakšnih 40.000 litrov vina, ki ga ponuja pod blagovno znamko Plovanić. A jih pridela le kakšnih 25.000. Sivi pinot in del malvazije gresta po Gravnerjevi metodi skozi amfore, preostala vina prideluje bolj klasično. A najbolj zanimiva je belica, bela zvrst, v kateri zmešajo malvazijo in avtohtone, mnogim neznane sorte – divjaka primorska, verdić, mejsko in brajkovac. Sorte so pri večini pridelovalcev pomešane že v vinogradu, kar je določen problem, ker vse sorte ne zorijo naenkrat, Rudeša pa zdaj poskuša z ločevanjem posameznih sort. Pri delu vinske kleti na Kastavu sta poleg razširjene družine Rudeša še dva človeka. Nenad Kukurin s svojimi idejami in gostinskimi izkušnjami ter župan Kastava Ivica Lukanović, jasno član socialnih demokratov, ki pomaga Rudeši z občinsko zemljo. Očitno se zaveda, kaj pomeni avtohtono vino ob avtohtoni hrani. Saj v teh krajih ne gre za ribe in šampanjec. Bolj za repo s fižolom, za polento, zamešano v kuhan krompir, pa tudi h kakšnim domačim klobasam se bo lokalna belica dobro prilegla.
