Vsak četrtek popoldne je na Poljanskem nasipu za okoli 40 članov prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto rezerviran za gasilstvo. »Tako je že od leta 1870, ko je bilo društvo ustanovljeno,« je povedal starosta gasilcev iz središča Ljubljane Janez Hočevar. Ni bilo nobene prekinitve? »Je bila. Med italijansko okupacijo.« Dodal je, da je njihovo gasilsko društvo najstarejše v Ljubljani.

Hočevar je vir anekdot in znanja, ki ga je skozi leta prenašal na druge. Ko je razlagal o zgodovini gasilstva, sta z njim za mizo sedela njegova naslednika, poveljnik Marjan Kirič in predsednik društva Jaka Gspan. Vsi skupaj so ugotavljali, kaj človeka žene k temu, da postane gasilec. »To ni hobi, to ni prostočasna dejavnost, to ni humanitarna dejavnost, to je način življenja,« je razložil najstarejši, medtem ko sta mu mlajša prikimavala. Nato je šaljivo dodal: »Moraš biti srčen in malo trčen.«

Enakovredni vojaški dejavnosti

Verjetno je dolgoletni gasilec s svojo napol šaljivo izjavo meril na vse ure, ki jih gasilec žrtvuje, in na nevarnosti, ki prežijo nanj. Zresnil se je, ko je pojasnil ključno vodilo gasilstva: v vsakem trenutku mora biti jasno, za kaj je kdo zadolžen. Hierarhija je v gasilstvu pomembna. »Vedno si za nekoga odgovoren,« je dejal Kirič. In vedno, ko gredo na intervencijo, se lahko zgodi, da bodo izpostavljeni nevarnosti. To izhaja že iz stare definicije gasilstva. »V Heidelbergu je Karl Mez, lastnik tovarne gasilskega orodja, leta 1848 postavil tezo, da je dejavnost v gasilstvu enakovredna vojaški službi,« je dejal Hočevar. To drži? »Da. Ker tudi mi branimo lastnino, zdravje, življenje ljudi in živali.« In temu primerno obravnavo naj bi si zaslužili na sistemski ravni. Zgodi se namreč, da morajo prostovoljni gasilci, za katere gasilstvo ni poklic, temveč se mu posvečajo predvsem v prostem času, v akcijo tudi med službo, to pa ni vedno enostavno. »Zakon določa, da bi moral delodajalec pustiti delavca na intervencijo in bi ta za to dobil nadomestilo. Ampak danes je tako, da nekateri delodajalci to upoštevajo, nekateri pa ne,« je Kirič dejal o večni debati, ki se nanaša na to, kakšen status bi morali meti gasilci v službi.

Hočevar ima glede tega nekaj idej: »Recimo, da imam mizarsko delavnico, v kateri bi imel zaposlenih deset gasilcev. Zakaj mi ne bi zavarovalnica dala nižje premije za požarno zavarovanje? Ti fantje namreč skrbijo, da je škode zaradi požarov manj. Kaj nima zavarovalnica koristi, če je škode manj?« se je spraševal. Dodal je: »Če nekdo dela za tekočim trakom, ne more iti na intervencijo, kajti trak se ne sme ustaviti. Če pa je hišnik in bo žarnico zamenjal jutri namesto danes, ne bo konec sveta.«

Niso jim verjeli, da gori

Gasilsko društvo Ljubljana mesto v nasprotju z mnogimi drugimi ne prireja veselic. Prav tako niso osredotočeni na tekmovanja, ki se jih sicer udeležujejo, a niso zelo zagrizeni tekmovalci. Več pozornosti posvečajo izobraževanju in preventivi, ko v šolah in vrtcih otroke ozaveščajo o požarni varnosti. V svojih vrstah imajo tudi precej gasilk, med njimi na primer doktorico zgodovine, ki je natančno uredila njihov arhiv.

Najbolj dejavni pa so priča največ dogodivščinam. Spominjajo se ene izpred nekaj let, ko je zagorelo kar v njihovem gasilskem domu, ventilator je vžgal strop. Trikrat je nekdo klical v gasilsko brigado, da gori v gasilskem domu, a so dvakrat odložili slušalko, ker so mislili, da ge za šalo. Podobno se je dogodilo Hočevarju, ko je nekega prvega aprila na Cigaletovi ulici pral gasilsko cisterno. Hidrant se je pokvaril, zato je voda brizgala visoko v zrak. »Takrat še nismo imeli takih mobilnih telefonov kot zdaj, zato sem šel na policijo, da so poklicali dežurno vodovodno službo.« Tri ure jih ni bilo, nato sta šla s kolegom na njihov sedež na Povšetovo. »Ko so me videli vsega mokrega in besnega, so rekli: 'potem je pa res, ampak na prvi april nas policisti ne bodo sprehajali po Ljubljani'.« Tudi šale in potrpežljivost spadajo v gasilstvo, podobno kot druženje ob kozarcu piva, tudi v društvu, v katerem ne prirejajo veselic.