Sprehod po palači je bil presunljivo doživetje. Ne zaradi kakšnih posebnih dragocenosti v njej; tudi freske jim je najbrž ob sardelah na ražnju in kozarcu plavca naslikal kakšen potujoči znanec. Vtis so naredili prekrasni artefakti iz lesa: postelje, stopniščna ograja, parket, za sedenje oblikovani stoli s prelepimi intarzijami… Kot bi bili predvčerajšnjim izdelani in včeraj zloščeni. Nikjer nobene polomljene stranice, nikjer sledov gnitja, vidnega propadanja. In vendar ni bila palača še nikoli renovirana. Vseh devetdeset let – vmes so se zamenjali štirje režimi in odvihrali sta dve vojni – so jo zgolj vzdrževali njeni stanovalci, povečini kmetje in uradniki. A hišo in opremo so izdelali ljudje, ki so spoštovali material, s katerim so delali, svoje skozi rodove nabrano znanje in poklic sam. Drugače pač ni mogoče izdelati stopnic, ob katerih čas pozabi na svoje zobe.

Naključje je hotelo, da mi je prav med sprehodom po palači mizar poslal SMS, da bo, če sme, na teraso montiral ograjo in ponk, ker da sta po štirih mesecih izdelana. Seveda sem mu napisala, da ne sme, ker nas ni doma v Ljubljani, in ga spomnila, da sem ga najmanj trikrat obvestila, da gremo avgusta na dopust. Ko smo se vrnili, je bila ograja montirana, na terasi pa je stal ponk, narejen iz komprimiranega, plastificiranega, tehnološko obdelanega lesa. Mizar je očitno »prezrl« moj SMS. In še dobro, da ga je. Od štiridnevnega deževja so na robovih ponka in ograje odstopile plasti barve, zgornja plošča je od mokrote že popokala in nabreknila…

Zveni znano? Od kod nam torej prepričanje, da napredujemo – materialno, moralno, etično? Čemu tako pogosto zametujemo vse, kar je bilo v stvarnem ali duhovnem svetu ustvarjeno pred nami? In zakaj poskušamo s tako ihto predrugačiti pravila, ki svet držijo skupaj stoletja dolgo – pa četudi se je tu in tam sesul – ko pa je tako očitno, kam nas vodita napuh in ignoranca do vsega, kar ne nosi odtisa našega časa.

Seveda bi bili krivični, če naši dobi ne bi priznali prebojev, v katerih so se materializirala početja najboljših med nami. Človekove pravice so zagotovo sistem, ki sega daleč čez teritorialne in ideološke meje. A zakaj potem dopuščamo, da se nam doseženo sesuva na vseh področjih, pa naj gre za mednarodno politiko, početje velikega kapitala ali vsakodnevni boj za ohranitev socialne države? Najboljši odgovor, ki bi bil lahko skupni imenovalec vseh dilem, je: zaradi pomanjkanja elementarnega človeškega spoštovanja.

Tistega spoštovanja, ko drugemu priznamo, da nekaj pomeni že s tem, da obstaja; ko v njem prepoznamo vrednost, ki ni merljiva in izrabljiva; ko dopustimo, da poleg mojega ali našega osončja obstaja tudi osončje Drugega. Ko Drugi torej ni le planet, ki mu dovolimo krožiti okoli naše osi. Šele tedaj, ko drug drugemu priznavamo apriorno vrednost, se vzpostavi solidarnost kot ključna medčloveška vez in temelj za vse odnose in tako želeni razvoj. Če bi imeli ta, v resnici preprosta spoznanja pred očmi, bi razpletli mnogo na videz zapletenih vprašanj.

Na primer: to poletje se je zahodni svet ukvarjal z vprašanjem, ali bi morali muslimanskim ženskam v Evropi prepovedati burkini in jih v njihovo dobro prisiliti, da si slečejo svoje religiozne steznike. V razpravi, ki se je vnela po tem, ko so trije do zob oboroženi policisti na plaži demonstrirali zahodno »občutljivost« za enakopravnost žensk, so eni trdili, da je to edina pot, sicer bomo dovolili, da za muslimanske ženske prevladajo nižji standardi enakopravnosti. Drugi so vztrajali, da je burkini znamenje podrejenosti, a vendar dovolj modno, da bi veljalo zatisniti eno oko. Tretji pa so znali povedati, da burkiniji ogrožajo nič manj kot svobodo samo. In vendar je šlo v bistvu za eno samo stvar: dekleta so hotela zaplavati… Vse, kar so potrebovala, je bilo spoštljivo razumevanje. Morda so se navidezno podredile, da bi uresničile večji cilj. Morda so se razgaljene počutile nelagodno – tako kot mnoge do vratu zapete krščanske redovnice. Ali pa so pazile, da ne razjezijo svojih ljudi. Kdo bi vedel. A »kulturno« posiljevanje zagotovo ni pot do svobode.

Te dni mi je prišla v roke letos izdana dopolnjena izdaja spominov na arhitekta Plečnika; napisal jih je njegov učenec Vinko Lenarčič. Knjiga je čudovito čtivo. Pokaže, kakšen pristen, človeški odnos je imel veliki umetniki do ljudi in stvari, s katerimi je delal. Na srce vam polagam, delajte z ljubeznijo, je govoril svojim učencem, risal pa tako, da »mojstru pri izvedbi ne bi bilo treba preklinjati«. Če so bili honorarji za sodelavce prenizki, jim je velikodušno primaknil še iz svoje gaže. Železobetona ni maral, kajti pri pokladanju kamna h kamnu se vendar vidi, kako nastaja nekaj velikega, je govoril. Povrhu je pri betonu, če je treba kaj popraviti, potrebno neznosno »štemanje, razbijanje, da se vse trese, kletev«, pri vlivanju z opaži pa da se uniči toliko lesa… Danes idejam, ki jih je tako naravno razvijal Plečnik, pravimo trajnostni razvoj. Še vedno pa izdelujemo izdelke, ki so ali neodstranljivi ali pa ne prenesejo niti štiridnevnega dežja. Zaveze, čast, spoštovanje so stvar preteklosti…