Prvi je ta, da vojaška terminologija ne pozna pojma šestih vojakov. Šest vojakov ima smisel samo v politični terminologiji. Tudi petnajst vojakov ni prepoznaven vojaški izraz. Šest vojakov je lahko na dopustu. Na vojno gredo vojaške enote. Če bi Slovenija v Kurdistan poslala oddelek, vod, četo, bataljon ali brigado s formacijsko oborožitvijo, bi lahko presodili, v kakšnem kontekstu so odšli in kako bodo vključeni v nemške enote, v okviru katerih bodo delovali. Nekaj spoštovanja je le treba izraziti vojski kot organizaciji s specifično kulturo in zahtevami do svojih uslužbencev. So nekaj več kot skupina vojakov. Sodelovali bodo v okviru koalicije osmih držav, ki je še eno približno zavezništvo na položajih v Iraku. Vojaška zavezništva v Iraku pa imajo to zoprno navado, da se v množici milic hitro utopijo kot ena od mnogih.
Na vojno se ne gre z opisovanjem vlog, ki naj bi jih vojaki na bojišču opravili. To je jasno iz naziva formacije, v kateri delujejo. Ta določa tudi njihovo vlogo. »Marincev ne urimo za to, da bi vodili otroke v vrtec,« je Condoleezza Rice kot svetovalka za nacionalno varnost Georgea Busha protestirala proti vlogi, ki so jo elitnim enotam ameriških oboroženih sil pripisali na Kosovu. Pa so bili tam v okviru operacije, ki je bila označena kot mirovna. Potekala je pod zastavo Združenih narodov. V mirovnih operacijah se spodobi, da se vojaške enote hvalijo s tem, kako sijajne odnose so vzpostavile s civilnim prebivalstvom in kako spretne so v procesih miroljubnega reševanja sporov.
V vojno se gre, da zmagamo. Dobro je vedeti, s kom se skupaj borimo in koga je treba poraziti. In tudi kaj je končni cilj zavezništva. Predvsem pa je treba vnaprej definirati, kaj pomeni zmaga. Prav na tem območju so v zadnjem desetletju že večkrat zapored različne vojske razglasile zmago samo zato, da je država razpadla na mrežo milic v neskončnem nizu medsebojnega uničevanja. V Iraku in Siriji, kjer so angažirane kurdske enote, poteka najbolj prekleta vojna v zgodovini teh dveh držav. Z vojno pa imata obe več izkušenj kot ves preostali svet skupaj. V vojni sta od leta 1980, ko je Irak napadel Iran, Sirija pa je bila zaveznica Irana. Potem pa je šlo samo še navzdol. Iraški Kurdistan, kjer so nameščeni slovenski vojaki, je država v nastajanju, na iraškem ozemlju, ki ga obvladujejo kurdske milice.
Zdaj so iraški pešmerge naši zavezniki v vojni proti IS v Iraku. Pešmerge so samo ena od milic v vojni, kjer se borijo samo še sovražne milice. Vključeni pa so tudi v vojno proti IS v Siriji in v proces nastajanja kurdske države na ozemlju, ki ga vsaj teoretično kot svoje razume vlada v Damasku. Na različnih koncih v vojni sodeluje šestdeset držav s paleto oborožitve, ki gre od zakrivljenih sabelj do križarskih raket in robotskih letal. Ena od potencialnih zaveznic v vojni je Džabhat Al Nusra, ki je nastala iz Al Kaide in se hkrati bori proti IS in Al Asadu. Na drugi je iraška vlada, ki je skrajno zadržana do operacij, ki na ozemlju njene države ustvarjajo novo državo. Turčija Kurde v najboljšem primeru razume kot potencialne sovražnike. To pa je zgolj površina neskončne pokrajine uničevanja.
Eden od rezultatov te vojne bo vprašanje, ali je treba priznati neodvisno kurdsko državo. S prisotnostjo vojske v Kurdistanu je Slovenija naredila prvi korak. V vmesnem času bi bilo dobro razmisliti, do kod smo prišli s priznanjem Palestine.
