Michel Chikwanine, nekdanji otroški vojak v Kongu: Prisilili so me ubiti najboljšega prijatelja

Odraščal sem v Demokratični republiki Kongo, kjer je vladal diktator Mobuto Sese Seko. Čeprav je bila država takrat še mirna, smo celo otroštvo na ulicah videli veliko vojske. V začetku devetdesetih let se je Kongo začel spreminjati, kar je bilo povezano s političnimi odnosi Konga s sosedami. Ruanda, Uganda in Burundi so takrat doživljali precejšnje težave na njihovem mejnem območju s Kongom. Idi Amin in Museveni sta se spopadala v Ugandi, v Ruandi in Burundiju pa so se spopadali Hutuji in Tutsiji. Vsi ti konflikti so se prelivali v Kongo. Mubutu se je ujel v mejni konflikt z Ruando, spopadi z ruandskimi skupinami pa so se prelili v moj domači kraj Beni. V času, ko se je v Ruandi dogajal genocid, sem bil ugrabljen in postal otroški vojak.

Tega ne vem. Vem pa, kako se je zgodilo. Ko sem bil star pet let in smo odhajali spat, smo zaslišali streljanje. To je bilo prvič, da se je pred našimi vrati dogajala vojna. Oče mi je nekega večera dejal, da se moram naslednji dan iz šole vrniti pred šesto uro zvečer. Toda sam sem bil v primerjavi s svojimi sestrami malce problematičen otrok. Vedno sem kljuboval staršem in naredil nasprotno od tistega, kar so mi rekli. Očetu sem sicer obljubil, da bom doma pred šesto uro zvečer. Po šoli, kjer sem srečal svojega prijatelja Kevina, so otroci začeli teči domov. A s Kevinom sva zavila na nogometno igrišče. Medtem ko sva se igrala, so nas nenadoma obkrožili vojaški tovornjaki. Začelo se je streljanje. Možje so nas pograbili, natrpali v tovornjake in nas več ur vozili v neznano. Ko smo se ustavili in poskakali s tovornjakov, smo na polju okoli nas zagledali na stotine okostnjakov. Strah me je bilo. Začel sem kričati in prositi ugrabitelje, naj me spustijo domov. A so se zgolj smejali.

Takoj so začeli iniciacijski obred. Zarezali so naše roke in v rane vtrli mešanico kokaina in smodnika, s katero so nas omamili. Kmalu zatem so nas postavili v vrsto in nam zavezali oči. Začeli so vpiti, da nas naše družine ne bodo nikoli več imele rade in bodo sedaj oni naša družina. Po nekaj minutah so mi v roke položili puško AK-47, ki pa mi je zaradi teže padla na tla. Ponovno so mi jo položili v roke, prst potisnili na sprožilec in začeli vpiti, naj streljam. Zaslišal sem glasno streljanje pred sabo, oči so mi zazvonile, padel sem na tla. Roke sem imel prepojene s krvjo. Ustrašil sem se, da sem bil ustreljen. Ko sem začel gledati okoli sebe, sem na tleh videl ležati Kevina. Stekel sem do njega in ga poskušal zbuditi. A se ni premaknil. Šele nato sem na njegovem obrazu opazil solze in videl, da je prerešetan s kroglami. Takrat sem dojel, da so me prisilili ubiti mojega najboljšega prijatelja. Pristopil je vojak in rekel, da me sedaj družina nikoli več ne bo hotela sprejeti, moja družina pa so sedaj oni.

Ves čas sem jokal in si želel biti spet doma. Vsakemu otroku so našli malce starejšega vrstnika, da bi se spoprijateljili in ne bi jokali. Name je pazil Jean-Pierre. Dejansko sem to skupino začel dojemati kot svojo družino, saj so nam vsak dan vcepljali v glavo, da me moja družina ne bo več sprejela. Ko si star pet let, to preprosto verjameš.

Urjenje je bilo klasično vojaško. Poučevali so nas discipline in spoštovanja ukazov. Glavni poveljnik je bil majhen, čokat moški, ki smo ga klicali general Rambo. Zbudili so nas ob petih zjutraj. Morali smo se umiti, nato pa se je začelo razstavljanje in čiščenje kalašnikovke, sledil je tek. Na bananovcih so nas učili, kako zabosti človeka. Če smo zavračali naloge, so nas pretepali. Če otroci niso prenehali jokati in so nenehno vztrajali, da želijo domov, so izginili. Druge otroke so tako še dodatno prestrašili.

Po dveh tednih treninga so nas poslali na prvo nalogo. Prevzeti smo morali nadzor nad vasjo, kjer so imeli zaloge hrane in orožja. Otroke so strateško postavili v prvo vrsto, da po njih ne bi padali streli, če bi bila na drugi strani vojska. Ko se je začelo streljanje, sem padel v travo in se pretvarjal, da sem ustreljen. Malce pozneje mi je uspelo neopaženo zbežati v džunglo. Tekel sem tri dni, in to brez hrane in vode. Čudežno mi je uspelo preživeti, ker me je oče naučil, da moram v džungli, če bi se kdaj izgubil, vedno iskati bananovce. Kajti kjer so bananovci, so tudi kmetije in ljudje. Ves čas sem se torej vzpenjal na drevesa in slednjič našel bananovce ter prišel v bližnjo vas ob svojem rodnem kraju.

Dejali so, da moramo osvoboditi Kongo, saj je ta okužen z mrčesom. Ker so uporabljali podobno besedišče, kot je do njega prihajalo med ruandskim genocidom, predvidevam, da me je ugrabila skupina, ki se je borila na dveh frontah – v Ruandi in hkrati tudi proti kongovski vladi.

Nikoli več nisem videl otrok, s katerimi sem bil ugrabljen. Nihče od njih se ni vrnil. Ko sem se vrnil k družini, sem lep čas imel težave s spanjem, ves čas sem namreč mislil na Kevina. Hitro sem bil prisiljen odrasti. V šoli sem se večkrat stepel, ker so me drugi otroci zbadali, da sem morilec. Oče je po moji vrnitvi postal zelo zaščitniški in hkrati moj najboljši prijatelj. Veliko sva se pogovarjala in igrala nogomet. Prav z igranjem nogometa z drugimi otroki sem se ponovno vključil v družbo. Vseeno pa si nisem upal več na nogometno igrišče, ker me je bilo strah, da bi me ponovno ugrabili. Oče me sicer ni več puščal v središče mesta. Ljudje so se me namreč bali. Bili so jezni name, ker so mislili, da sem ubil njihove otroke. Za leto dni me je moral celo poslati k sorodnikom v Gomo.

Po moji vrnitvi domov se je genocid v Ruandi končal, konflikt pa se je prelil v Kongo. Začela se je prva vojna med Kabilo in Mobutujem. Ker je bil oče aktivist za človekove pravice, je naša družina doživljala nenehne grožnje. Zaradi vojne nisem več hodil v šolo, temveč so me poučevali kar doma. Oče je bil z drugimi aktivisti ugrabljen za sedem mesecev. Do leta 1998, ko smo z družino pobegnili v begunsko taborišče na severu Ugande, je divjala nenehna vojna.

Imel sem srečo, da nisem v skupini vojakov preživel daljšega obdobja. Še vedno pa te spomine nosim s sabo. Ko se zbudim in pogledam na brazgotine, mi te vedno sprožijo spomine. Tudi če slišim glasen pok, to povežem z dogajanjem iz preteklosti. Potem moram domov, kjer se zatečem v miren prostor. Spomini preteklosti ostajajo živi še dandanes. Tudi v Kanadi, kjer sedaj živim, opažamo podobne psihološke težave številnih vrnjenih vojakov iz Afganistana.

To je zelo povezano z mojim očetom. Ko se je leta 1998 začela prva kongovska vojna, so mediji govorili, da gre za vojno med Kabilo in Mobutujem oziroma še eno vojno, v kateri se ubijajo Afričani. Moj oče tej razlagi ni verjel. Kot aktivist za človekove pravice je začel raziskovati, od kod prihaja orožje v državo in kdo se bojuje na kongovskih tleh. Odkril je, da veliko orožja v vzhodnem delu Konga v državo ni prišlo iz Afrike, temveč od evropskih proizvajalcev. Ker je začel vrtati, kako se je začela ta vojna, je razhudil mnogo ljudi. Istega leta je bil ugrabljen. Sedem mesecev ga ni bilo od nikoder. Pripravili smo mu pogreb, kajti v Kongu velja, da če nenadoma izgineš, te ni več. A po sedmih mesecih so ga nekega dne s tremi drugimi aktivisti odvrgli pred našim pragom. Oče ni mogel več hoditi. Odpeljali smo ga v bolnišnico in nato v Ugando. Ko so v vojski slišali, da je oče pobegnil, so prišli vojaki in posilili mater in moji sestri. Medtem ko je vojak posiljeval mater, sem skočil nanj in ga poskušal prisiliti, da bi odnehal. A me je odrinil in me z nožem porezal po obrazu. To je bil opomin za očeta, naj molči. Po tem dogodku je še preostanek družine za očetom pobegnil v Ugando, kjer pa je leta 2001 podlegel atentatu. Leta 2004 smo nato kot begunci prispeli v Kanado, ker so zaradi očetovega raziskovanja grozili tudi naši družini. V Kongo se vse odtlej nisem vrnil. Isti ljudje, ki so odgovorni za očetovo smrt, so namreč v Beniju še danes v tamkajšnji javni upravi. Strah nas je, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnili.

Ko sem pred kratkim napisal grafični roman o svoji zgodbi, sem se srečal z dvema drugima otroškima vojakoma. Spoznal sem se z Ishmailom Beahom iz Sierre Leone, v kateri je bilo med njihovim konfliktom prav tako aktivnih veliko otroških vojakov. Bil je eden izmed prvih otroških vojakov, ki je glasno spregovoril o svojem doživljanju in ga ubesedil v knjigi. Enako je storil tudi Emanuel Džal iz Sudana, ki so ga prisilili, da je ubil svojo družino. Srečal sem se torej z nekaj ljudmi, ki govorijo o svojih izkušnjah, vem pa za veliko oseb, ki o teh dogajanjih preprosto ne morejo spregovoriti. Za to je več razlogov. Težko se je ljudem sedaj podrobno spomniti teh dogajanj iz otroštva. Prav tako nekateri nočejo predstavljati svojih zgodb, ker o nekaterih podrobnostih preprosto ne zmorejo govoriti. Tudi sam se ne morem pripraviti do tega, da bi naglas spregovoril o nekaterih delih svoje zgodbe.

Emanuel Džal med drugim razlaga, kako je moral pojesti svojega prijatelja. Ko so zbežali od njihovih ugrabiteljev, so morali prečkati puščavo. Vsi njegovi prijatelji so na poti umrli. Moral je sprejeti težko odločitev. Da je preživel, je moral jesti svoje prijatelje. Zaradi takšnih doživetij nekateri otroški vojaki, ki so tudi človeška bitja, ne morejo govoriti o tako groznih stvareh. Srečal sem veliko takšnih nekdanjih otroških vojakov. Spoznal pa sem tudi mnoge, ki so o svoji zgodbi napisali knjigo in spregovorili ter na tak način prebrodili svojo težko preteklost.

Sedaj sodelujem z generalom Romeom Dallairejem (nekdanji poveljnik mirovne misije OZN, ki je v Ruandi neuspešno poskušala ustaviti genocid, op. p.). On je moj junak. Njegov glavni cilj v življenju je, da bi presekal rekrutiranje otrok za vojake. Nekega dne sva se pogovarjala, kako je to sploh mogoče doseči. Začel sem razmišljati o izobraževanju ljudi. V večini evropskih in zahodnih držav je problematika otroških vojakov slabo razumljena. S svojim grafičnim romanom sem hotel problematiko približati predvsem mladi generaciji, saj sem videl, da že obstaja veliko knjig o otroških vojakih, ki nagovarjajo predvsem starejšo publiko. Med svojimi govori na osnovnih šolah sem opazil, da mladi sploh ne vedo, da se kaj takega dogaja. Zato sem si mislil, da je treba o problematiki otroških vojakov podučiti predvsem mlade, saj s tem lahko dosežeš, da se takšne tragedije ne bi ponavljale v prihodnosti.

Oče je Kongo opisoval kot najbolj blagoslovljeno državo z naravnimi bogastvi. A ta so postala tudi njegovo prekletstvo. Vsakdo si zaradi njih želi del Konga, kar velja že od časov belgijskega kralja Leopolda. Zaradi tega se Kongo le težko premakne naprej. Za vsakih pet korakov naprej se vrne deset korakov nazaj. Po zlatu in diamantih je sedaj najbolj zaželena dobrina koltan, ki ga predelujejo v dele za mobilne telefone in drugo elektroniko.

Problematika otroških vojakov je zelo prepletena z revščino in izobrazbo. Če bodo ljudem zagotovljene ekonomske pravice, ne bo več konfliktov. Večina afriških konfliktov danes je povezanih predvsem z revščino. Želim si, da bi v Kongu prišlo do reforme šolskega sistema. Zaradi obstoječega izobraževanja v Kongu in drugih afriških državah se ne uspe povzpeti mladi generaciji, generaciji torej, ki bi lahko vodila razvoj celine.

Izobraževanje še vedno poteka v jezikih nekdanjih kolonialistov. Ko sem pred kratkim v Keniji delal terensko raziskavo, sem ugotovil, da v srednjih šolah izobraževanje poteka v angleščini, veliko učencev pa tega jezika sploh ni veščih. Ko torej končajo srednjo šolo, se ne spomnijo več stvari, ki so se jih učili, temveč znajo zgolj jezik. Izobraževanje v njihovih lokalnih jezikih, denimo svahiliju, bi bilo boljše, saj bi lahko od pouka več odnesli. Osnova vsakega dobrega gospodarstva je izobrazba. Če ne bo dovolj delovnih mest, se bo začarani krog revščine nadaljeval. Revščina povzroča konflikte, v konfliktih pa so ustvarjeni otroški vojaki. V Kongu je 35 odstotkov otrok mlajših od petnajst let. Kaj če ne bodo imeli dobre izobrazbe? Čez čas bodo prevzeli oblast. Če ne bodo ti otroci imeli pravilne izobrazbe, kakšna bo država takrat? To ni le težava Konga. Podobne razmere vladajo po vsej afriški celini.

Zadnjih sedem let preučujem razvojna vprašanja, delal sem pri različnih nevladnih organizacijah. Afriki pri razvoju ni spodletelo zaradi Zahoda. Države se razvoja ne lotevajo na pravilen način. Gradijo se učilnice in infrastruktura, kar je sicer dobro. A meni se zdi, da to ni najnujnejša zadeva, ki jo celina potrebuje. Razvoj usmerjajo elite, torej majhne skupine ljudi z močjo. Večina si jih ne želi, da bi se revščina na celini končala, saj z njeno pomočjo sami bogatijo. Ljudje služijo s trpljenjem drugih. Afriško gospodarstvo je zelo izvozno naravnano v evropske države, prihaja do majhnega znotrajafriškega trgovanja. Nihče ne želi spremeniti tega, ker tudi na takšen način elite služijo.

Točno. Prav zato pravim, da za napačni razvoj Afrike ne gre zgolj kriviti Zahoda. Ta ima namreč tudi precejšnje koristi od trenutnih gospodarskih razmer v Afriki. Včasih se mi zdi razvojna politika močno dvolična. Po eni strani se namreč afriškim voditeljem očita korupnost, po drugi pa se jim pošilja denarno pomoč, da bi si zagotovili naravna bogastva iz njihovih držav. Okrivil bi tudi Kitajsko, ki postaja največji razvojni partner afriških držav. A tudi njena razvojna politika je zelo kolonialna. V ruandskih vaseh sem videl, kako domačini gradijo ceste, Kitajci pa zgolj nadzorujejo dela. Če se spomnite kolonialne dobe, ko so na celino prišli Evropejci, gre za enak pristop. Vse delo so opravljali Afričani, Evropejci pa so dela zgolj nadzorovali. Ko so Evropejci odšli, ni bilo nikogar, ki bi lahko to delo nadaljeval, ker ljudje zanj niso imeli znanja. Evropejci so med kolonialno dobo bili učitelji, Afričani pa čistilci. Kitajci sedaj nadaljujejo to prakso, v kateri je obstajal razkorak v bogastvu in znanju med Evropejci in Afričani. Edini način za spremembo takšne razvojne prakse je z izboljšanjem izobraževanja na celini. Trenutno temelji na pristopu, da učitelj nekaj prebere, učenci pa si to zapišejo. To je treba spremeniti. Mlade je treba izobraziti v kritične mislece.

Nekaj časa sem se videl v politiki. A sedaj se mi zdi, da politika ne bo sfera, iz katere bodo izšle spremembe. Te bodo prišle od ljudi, ki jih bodo zahtevali. Rad bi se spet vrnil v Kongo in začel delati v rodnem kraju Beni. Rad bi postavil na noge poklicni izobraževalni center, v katerem bi ljudi učili različnih veščin. Čez čas bi rad izobraževalni center razširil v podjetniški inkubator.

V Kanadi obstaja televizijska oddaja, kjer lahko ljudje potencialnim vlagateljem predstavijo svojo poslovno idejo, ti pa se odločijo, ali so pripravljeni v njeno uresničitev vložiti svoj denar. Nekaj podobnega bi rad naredil v svojem podjetniškem inkubatorju. V Afriki je veliko mladih, ki bi želeli zagnati svoj posel, a jim manjka investicij. Te se namreč končajo pri elitah in ne sežejo do navadnih ljudi. O Afriki vlada veliko predsodkov, denimo da ti revni ljudje ne razmišljajo. Pa še kako razmišljajo! Njihova težava je le, da nimajo zadostnih virov, s katerimi bi lahko uresničili svoje zamisli. Na celino bi rad pripeljal vlagatelje z Zahoda in jih povezal s tamkajšnjimi mladimi poslovneži.