Tani Bahtuali iz Afganistana je več kot devet mesecev prebival v azilnem domu Vič, kjer ni imel prav veliko početi, zato se je vsak dan odpravil v središče mesta. Tja je po navadi odšel peš, kajti denarja za nakup urbane nima, na mesec namreč dobi 18 evrov žepnine, splošna mesečna urbana pa za eno območje stane 37 evrov.
»Kaj bi lahko počel v azilnem domu? Tam je kot v bolnišnici ali zaporu. Raje večino časa preživim v središču mesta. Vsak dan prehodim po 12 kilometrov, po šest v eno smer,« je dejal, preden je bil pred kratkim z Viča premeščen v izpostavo azilnega doma na Kotnikovi. V centru mesta je našel precej prijateljev in tudi možnosti za ustvarjanje. Želi se čim bolj vključiti v novo okolje. »Seveda je lažje, če ima človek možnost transporta. Ampak jaz se ne pritožujem, še precej težje je družinam, ki bivajo na Viču. Mnoge po mesec ali dva ne obiščejo središča Ljubljane, ker nimajo denarja za prevoz.«
Dobi toliko žepnine, da ne porabi vse
Medtem ko Tani Bahtuali hodi po Ljubljani peš, se Azhar Hussein, ki za azil prosi v Nemčiji, iz vasice Nörvenich v bližnje mesto Düren v zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija vozi z avtobusom. Tega mu ne plača država, a dobi dovolj visoko žepnino, da si prevoz lahko privošči.
»Dobim okoli 340 evrov. Iz tega denarja si kupim hrano, sladkarije, včasih si lahko privoščim obrok v restavraciji, mesečno avtobusno vozovnico, kartico za internet in še mi ostane kar nekaj denarja,« je dejal Azhar Hussein iz iraškega Kurdistana, ki v nekdanji cerkvi živi v ogromni sobi, kjer je okoli dvajset postelj. Tam si kuha sam, v stavbo, ki nima varnostnikov, lahko pride kadar hoče in iz nje prav tako tudi odide. Taniju Bahtualiju, ki je nastanjen v sobi z enim ali več sostanovalci, pa ritem življenja usmerjajo pravila azilnega doma. Ima zagotovljene tri obroke na dan, ki narekujejo dnevni urnik. Ko je živel še na Viču, je marsikaterega izpustil, ker je želel ob uri, določeni za obrok, početi kaj drugega v središču mesta.
Prosilec za azil v Sloveniji se po državi ne more gibati povsem brez omejitev. Zakon o mednarodni zaščiti namreč določa, da prosilci potrebujejo dovolilnico, če želijo prenočiti zunaj azilnega doma, a za največ sedem dni skupaj in 60 dni v enem letu. Prav tako ni mogoče, da bi prosilec za mednarodno zaščito gostil kakšnega prijatelja, kajti azilni dom je varovan, za nekajurni obisk pa mora prosilec za azil dobiti dovolilnico.
Ni zakonske podlage
Tani Bahtuali v azilnem postopku ne bo imel nikoli toliko svobode kot Azhar Hussein. A če bi imel vsaj urbano, bi si nekoliko lažje organiziral dnevne dejavnosti, medtem ko bi družine iz azilnega doma lahko večkrat odšle na izlet v kakšen bolj privlačen del Ljubljane.
Zato smo mestno in državno oblast vprašali, kakšne so možnosti, da bi jim zagotovili brezplačen prevoz z mestnimi avtobusi. Najprej smo se obrnili na Ljubljanski potniški promet in mestno občino, saj je župan Zoran Janković večkrat poudaril, da je naklonjen migrantom. Skupaj so odgovorili, da ni zakonske podlage za brezplačno urbano za prosilce za mednarodno zaščito. V odloku, ki ureja to področje, namreč niso navedeni kot skupina, upravičena do brezplačne vozovnice.
Z ministrstva za notranje zadeve pa so nam sporočili, da so do urbane prosilci za azil upravičeni v določenih primerih – ko obiščejo zdravnika, zavod za zaposlovanje in izobraževalne ustanove. »Vsem šolajočim se osebam pa se zagotovi mesečna urbana, ki jo lahko uporabljajo tudi za druge namene,« so sporočili z ministrstva in dodali, da povprečni mesečni strošek nakupa urban znaša 553 evrov.
