Šestnajstletna Žana Florjanič Baronik iz Brežic najraje bere Dostojevskega in Kosovela, igra saksofon in kitaro, posluša Coltraina, Laibach, Čajkovskega, piše družbenokritične gledališke igre, trenira borilne veščine, na tekmovanjih iz znanja pa posega po najvišjih priznanjih.
Žana, ki po dveh letih brežiške gimnazije šolanje nadaljuje na bežigrajski mednarodni gimnaziji, je dekle mnogih talentov. A tokrat se je v središču medijske pozornosti znašla še iz enega razloga. S trinajste geografske olimpijade za mlade med 16. in 19. letom v Pekingu se je konec avgusta vrnila s srebrno medaljo.
Bila je najmlajša v slovenski ekipi, ki so jo sestavljali še Blaž Murko iz Gimnazije Ptuj, Anže Šumah iz Šolskega centra Ravne na Koroškem in Ana Medja iz Gimnazije Želimlje. Celotna letošnja ekipa je na tekmovanju, kjer je sodelovalo 147 tekmovalcev iz 47 držav, dosegla zgodovinski uspeh – dve srebrni in dve bronasti medalji.
Za las ujela Peking
Žani je za las uspelo priti skozi sito šolskega in nato področnega tekmovanja, je pa zablestela na državnem, kjer ima terenski del že precej večjo veljavo od teorije. »Pri meni je pač tako, da mi bolj leži terenski del tekmovanja. Učenje na pamet mi nikoli ni ustrezalo,« pojasni zgovorno visokoraslo dekle. Po pritožbah nekaterih udeležencev je na državnem tekmovanju, ki je bilo aprila v Rogaški Slatini, sicer z drugega zdrsnila za nekaj mest in tako spet za las ujela vozovnico za Peking, kar pa je pomenilo priprave skozi vse poletje. »Profesor Boštjan Špiler mi je naložil kakšnih dvajset knjig, za polno potovalko jih je bilo. No, ja, od tistih dvajsetih ni bilo prav veliko prebranih,« priznava simpatična Brežičanka.
Na olimpijadi tematika ni določena. Gre za splošno geografijo, je pa, kot pravi Žana, morda potrebnega nekoliko več truda, saj je treba vso geografsko terminologijo seveda poznati v angleščini. Prvi dan je na vrsti test iz različnih področij geografije, ki traja kar tri ure. A naši ekipi je bil bolj na kožo pisan drugi dan, ko je bilo na vrsti terensko delo. Ob dežju, ki je dodobra premočil tekmovalce, so preučevali reko, ki je bila po Žaninih besedah glede na stopnjo onesnaženosti bolj podobna odvodnemu kanalu. »Spoznavaš, opazuješ, sklepaš iz opazovanega in nato predlagaš rešitve. Gre za dodatno geografsko delo, ki dejansko ima neki pomen. Pri terenskem delu smo neverjetno uživali,« pravi. Tretji dan je bil na vrsti še multimedijski test. »Udeleženca iz Tajske, ki je na koncu osvojil zlato medaljo, smo denimo močno premagali prav na terenskem delu, kjer se vidi manko pri tistih, ki so bolj naučeni iz knjig.«
Odšli neobremenjeni, prišli s štirimi kolajnami
Pred odhodom v Peking se s pričakovanji niso obremenjevali. »Smo pa stavili, da kdor koli kaj doseže, časti celo ekipo. Ko so poklicali Blaža, ki je dobil bronasto, smo bili čisto divji od veselja. Bili smo prepričani, da je to vse. Ko pa so potem drugega za drugim klicali še preostale, nismo mogli verjeti,« dodaja Žana, ki je bila le štiri odstotke za zlato medaljo.
Ko jo povprašamo, v katerem poklicu se vidi, kot iz topa izstreli: »Ravno to je problem! Vse me zanima, gledališče, literatura, geografija, medicina...« Prehod na mednarodno gimnazijo ji pomeni predvsem odskočno desko za študij v tujini, trenutno jo najbolj vleče v raziskovalno delo na področju medicine.
Izjemno uživa tudi v gledališču, v zadnjem letu jo je še posebno očaral Peer Gynt in jo kar trikrat zvabil v Ljubljano. Se je pa v avtorstvu preizkusila tudi sama. Njena družbenokritična gledališka predstava, v kateri igrajo njeni vrstniki, je v Brežicah že doživela uspeh, 23. septembra jo bodo igrali še v novomeškem LokalPatriotu. »Smo generacija, ki ima ogromno potenciala in ki bi rada nekaj spremenila. Namen predstave je ljudem predstaviti našo resnico, ki je morda tudi njihova ali pa ne.«
Obožuje glasbo, zlasti jazz in rock. »Večkrat rečem, da poslušam glasbo, ki jo je poslušala že moja babica, pa vse do take, pri kateri se babica drži za glavo.« Medtem njena babica Tatjana Florjanič le prikimava in doda: »Žana v vsaki stvari najde nekaj dobrega. Ko si v družbi z njo, se zdi, kot da vsi problemi kar izginejo.«
