»Bolečine so se začele pojavljati kmalu, smrad pa tudi. Potem se je vse skupaj le še stopnjevalo,« je včeraj pričala žena 57-letnega Ljubljančana, ki toži ljubljanski klinični center zaradi malomarnega zdravljenja. Možakar, ki so mu mavec z zlomljene roke odstranili šele, ko je tkivo pod njim že začelo gniti, zahteva 52.000 evrov odškodnine. Sodišče mu je enkrat že dalo prav, čeprav mu je prisodilo bistveno nižji odškodnino, 13.400 evrov, a je višje sodišče sodbo razveljavilo. Zdaj torej poteka novo sojenje.
Bolečino zatiral s tabletami
Kot smo že pisali, je Ljubljančan 3. decembra 2006 v domači kopalnici padel in se poškodoval. Na urgenci so ugotovili zlomljeno nadlaket. Na trup in roko so mu dali mavčno obvezo ter naročili, naj se vrne, če ga bo pod mavcem srbelo ali bolelo. Pacient pravi, da ga je res začelo srbeti in boleti, celo žgati, izpod mavca pa se je širil neprijeten vonj. Ko je 19. decembra prišel na kontrolo na polikliniko, je bil po njegovih besedah smrad že očiten, a mu mavčne obveze niso sneli, pač pa so jo le obnovili – torej so dali mavec na mavec. Na ponovna opozorila, da ga peče, boli in da zaudarja, pa se nihče ni zmenil. V januarju 2007 je imel dve kontroli. Kot je trdil, so se težave stopnjevale, smradu ni bilo mogoče več prenašati. Kljub temu so mu mavec spet le obnovili, odstranili so ga šele 12. februarja, ko je medicinska sestra že na razdalji dveh metrov zavohala smrad in ga napotila naravnost v mavčarno. Pod mavčno obvezo so odkrili gnitje, sledili sta operacija in enomesečna hospitalizacija.
Dr. Ivan Štravs, ki je opravil preglede 3. in 24. januarja ter 7. februarja, trdi, da ga je opozarjal na smrad in ga prosil za zamenjavo mavca, a mu ni ugodil, saj je na vprašanje, ali ga kaj boli, vedno odgovoril nikalno. Zato je menil, da je nadležen vonj posledica zloma in predvsem otežene higiene pod mavcem. Pacientova žena, po poklicu bolničarka in zaposlena na Onkološkem inštitutu, pa je včeraj pričala, da je mož na bolečine vseskozi opozarjal. Po njenih besedah so se začele dva ali tri dni po zlomu, potem so se stopnjevale, pred snetjem mavca pa malo umirile. Tudi sama je šla enkrat z možem v ordinacijo, da bi vprašala, zakaj mu ne snamejo mavca. »Na vseh pregledih je tožil o bolečinah in smradu, odgovor pa je bil vedno enak: naj potrpi in vzame kako protibolečinsko tableto, dokler se fraktura ne zaceli,« je pričala. Tablete je jemal redno, včasih eno do dve na dan, drugič celo po štiri ali pet. »Vedno jih je imel pri sebi,« je povedala. Na vprašanje, ali je zdravnik moža kdaj opozoril na nevarnost dekubitusa (razjede zaradi pritiska mavca na kožo) ali nekroze (odmrtja tkiva), pa je bila odločna: »Z besedo ne.«
V nekem lokalu odganjal goste
Na podrobnejša vprašanja o neprijetnem vonju je odgovorila, da se je začel pojavljati kakih deset do štirinajst dni po zlomu. »Potem je bilo vse le še huje do ogabnega, odurnega vonja po crkovini,« je opisovala in dodala, da je že pred novim letom zaradi tega zapustila domačo spalnico. Spomnila se je tudi neprijetnega dogodka v nekem lokalu – lastnica ju je z možem prosila, naj odideta, ker zaradi smradu odganjata goste. Kot je dejala, so ljudje v okolici vonj običajno hitro zaznali; možu sicer niso kar naravnost rekli, da smrdi, so se pa odmikali od njega in komentirali v smislu, da je »tole pa res že zelo hudo«. Pojasnila je, da je možu zaradi lažjega oblačenja pripravila srajce na zadrgo: »Zapenjal jih je do brade, ker je izza njih res ogabno smrdelo.«
Na prihodnjem naroku nameravajo ponovno zaslišati izvedenca dr. Benjamina Kavčiča. Po njegovi oceni so bili pacientove bolečine in nadležen vonj sprva res le posledica zloma in otežene higiene (in ne nastajajoče razjede). Na vprašanje, kdaj bi morali odstraniti mavec, da do dekubitusa ne bi prišlo, je odgovoril, da teden ali dva pred dejansko odstranitvijo. Zdaj nameravajo Kavčiču zastaviti dodatna vprašanja.
