Na neki način je z ameriškimi volitvami tako kot z vojno. Ko se je v vojno zapletla Evropa, smo imeli »svetovni vojni«. In vsaj odkar so ZDA v Evropi vojaško in politično prisotne, so njihove volitve svetovni dogodek, tako rekoč svetovne volitve. Svetovne volitve so zato, ker imajo njihovi izidi posledice za ves svet. Zato tudi pritegujejo pozornost vsega sveta, povsod po svetu jim sledijo, jih analizirajo in komentirajo. Tokrat pa je, če se ne motim, nekoliko drugače. Doslej smo bili opazovalci ameriških volitev. Zdaj začenjamo v njih sodelovati. Tako je videti, kot da bi ameriška volilna kampanja prestopila meje in se razlila po svetu in nas potegnila s sabo. Vse več naših komentarjev spominja na volilne govore in pozive. Vedemo se, kot da bi tista dva tamkajšnja kandidata bila tudi naša. Potegujemo se za enega od njiju, navijamo, napadamo drugega. V naših izjavah o ameriških volitvah in tamkajšnjih kandidatih je več čustev in strasti, kot jih aktiviramo – če jih sploh aktiviramo – pri domačih volitvah.

V tem, kar sledi, imam v mislih predvsem Evropo, vključno z našo deželo. Kaj je značilno za naš angažma v ameriški volilni kampanji? To, da dokaj natanko preslikuje temeljno značilnost kampanje na drugi strani luže. To vidim v tem, da so mediji – t. i. osrednji ali, bolje rečeno, uradni mediji – poenotili stališče. Najprej so v skladu z dobro zabetonirano odločitvijo obeh vladajočih strank izključili iz javne razprave in današnjih ostankov tega, čemur smo do nedavnega še lahko rekli obveščanje javnosti, vse druge politične sile in zlasti najmočnejšo med njimi, Zeleno stranko in njeno predsedniško kandidatko Jill Stein. Potem pa skupaj z nadstrankarskim političnim establišmentom gonijo propagando za kandidatko in se trudijo na vse načine diskvalificirati kandidata. Kandidatkine hudo problematične »zgodbe« zamolčujejo in, če to spodleti, frizirajo, kandidatove nevšečne poteze napihujejo do grotesknosti.

Z vsem, kar se najde v arzenalu politične korektnosti oziroma pravšnjosti, in z veščinami, s katerimi se sicer prodaja slabo ali pokvarjeno blago, ljudem insinuirajo kandidatko in jih strašijo pred kandidatom. Nikomur se ne zdi več vredno niti pretvarjati se, da gre ustvarjanje pogojev za informirano odločitev volilcev, ki bi temeljila na t. i. objektivnem, nepristranskem poročanju. Političnih argumentov ni nobenih več. Vse skupaj je ena sama dobro uglašena perfidna propagandna mašinerija. Vse bolj izpuhteva tudi iluzija, da so ključni dejavnik pri volitvah volilci, da je odločitev o predsedniku v njihovih rokah. Smo že na višji stopnji transformacije volilcev iz državljanov v daljinsko vodene potrošnike uradne propagande.

In kakor je v Ameriki, tako je pri nas. Mediji so se mobilizirali proti Trumpu. Pišoča in govoreča inteligenca je tako prepričano proti njemu kot transatlantske kolegice in kolegi. V njem vidi neposredno grožnjo. Bolj z razlogi politične pravšnjosti kot političnega uma izraža in širi naklonjenost Clintonovi. Če nič drugega, jo prikazuje kot »manjše zlo«. Medijska pokrajina pri nas je vse bolj taka kot ameriška. Kamor koli pogledamo, pogled naleti na politično monokulturo. Ne gre le za to, da se nam Gleichschaltung ameriških medijev ne zdi več vprašljiv. Gre za to, da ga nevprašljivo prenašamo tudi k nam, ga razširjamo in gojimo. Ko ustvarjalno reproduciramo ameriško volilno kampanjo, je to bolj kot kaj drugega vaja iz političnega enoumja, njegovo kultiviranje. Je to, da ves svet misli enako, je mišljenje, ki je doma povsod po svetu, kozmopolitsko mišljenje? S čim imamo opraviti?

Tu bom zelo poenostavil. Poglavitni argument proti Trumpu – ne toliko argument, kolikor zadržanje – je izražanje liberalistične zgroženosti. Trump je bavbav liberalcev, levičarskih, desničarskih in centrističnih. V njem vidijo poosebljenje neliberalizma. Clintonova, na drugi strani, je liberalistična kandidatka. Parazitira na politični korektnosti, prodaja se kot ženska, prilizuje se seksualnim, etničnim in rasnim manjšinam, zdaj je naklonjena tudi imigrantom, česar ni dala vedeti takrat, ko je njen mož med svojim predsednikovanjem uvedel represivno politiko proti njim. Kar šteje več, je podpora vojaške, varnostne in finančne industrije in vseh njihovih podindustrij ter korporacij, ki se jim mudi polastiti se naše hrane in vode.

To so glavne sile liberalizma. To so sile, ki lahko delujejo in se razvijajo in kujejo dobičke samo, če delujejo po vsem svetu, svobodno, brez ovir in pregrad. To so sile, katerih dom je ves svet, to so korporacijski državljani sveta. Njihova svoboda zahteva radikalno oslabitev tistih institucionalnih pogojev, ki nam omogočajo, da sploh smo državljani. Naše sodelovanje v ameriški volilni kampanji iz nacionalnega dogodka dela kozmopolitskega. Obenem dokazuje, da si lahko utvarjamo, da imamo politično besedo, ne da bi bili državljani, da se lahko svobodno politično izražamo, tudi če se odpovemo temeljnemu pogoju možnosti politične svobode.

S sodelovanjem v ameriški volilni kampanji, kakršnega sem opisal, prispevamo k uveljavljanju liberalistične kozmokracije. Ta kozmokracija je udejanjenje liberalistične utopije. Kozmopolitizem je njena ideologija.