Poteza, za katero je nedvoumno lastnoročni podpis predsednika SDS Janeza Janše, res spada v kategorijo velike večine Janševih reakcij zadnjega časa, pri katerih je tudi z veliko truda težko najti sledi političnega razuma. Janša stranko, katere vrste se vse bolj redčijo, javnomnenjska podpora pa ji rapidno upada, uporablja praviloma samo še za zgodovinske in ksenofobične obračune znotraj svoje »duhovne sfere«, v kateri se spopada z vsakokratno oblastjo; poleg Udbe, Murgel in drugih kratic te sorte sem kot nekakšna krona vsega spada tudi afera Patria, s katero naj bi ga »udbo-komunistični« krogi dvakrat, vsaj v letih 2011 in 2014, oropali oblasti, po kateri tako bolestno hrepeni. Ampak kaj, za vraga, je Janša s tem manevrom želel sporočiti širši slovenski javnosti?

Prvič, Janša pelje »racionalno« argumentacijo te poteze prek trditve, da če do protipravnega ravnanja v procesu Patria ne bi prišlo, bi stranka SDS na predčasnih volitvah leta 2011 in leta 2014 dobila vsaj tako visok odstotek glasov kot na volitvah leta 2008. Prvak SDS skratka ocenjuje, da je volilna podpora njegovi stranki konstanta, o kateri ni mogoče dvomiti – vedno se giblje okrog 30 odstotkov (ali še čez) podpore tistih, ki so prišli volit; vse pod tem je plod »zarote« proti stranki. In ta podpora bi stranki vedno omogočila oblikovanje lastne neomajne vlade ali koalicije. S takšno argumentacijo, če bi jo sprejeli, bi bile vse nadaljnje volitve povsem nepotrebne – mandat Janši bi bil dosmrten.

Drugič, SDS v tožbi trdi, da razlika med odstotkom glasov, ki jih je prejela SDS na volitvah leta 2008, in odstotkom glasov, prejetih na volitvah leta 2011 in 2014, ter na ta odstotek glasov vezana proračunska sredstva predstavljajo neposredno materialno škodo, ki jo je utrpela SDS. Tu bode v oči besedna zveza »neposredno materialno škodo« – ima Janša morda v predalu še tožbo za kakšno »posredno« postavko, kot je recimo škoda zaradi nesodelovanja SDS pri »delitvi volilnega plena«, kakor običajno opisujemo vpliv politike na sfere, v katerih se obrača velik denar?

Tretjič, s tem ko Janša »predlaga državnemu pravobranilstvu, da to odškodnino izterja od Branke Zobec Hrastar, Andreja Ferlinca, Branka Masleše, Barbare Klajnšek in drugih sodnic in sodnikov ter tožilcev v zadevi Patria«, implicitno zahteva, da se odškodnina, ki bi šla seveda neposredno iz državnega proračuna (iz »žepov davkoplačevalcev«), takoj plača SDS in se potem, če sploh, izterja od imenovanih. Je Janša želel volilcem davkoplačevalcem sporočiti, da mu je vseeno za njihove »žepe«, samo da stranka čim prej dobi denar, s katerim bi lažje ponovno naskočila oblast?

Skratka, nikjer nobenega racia in logike. Edino, kar se zdi smiselno, je, da gre s tem za nov nagovor trdne baze SDS, trdno prepričane – kot je sam Janša –, da bo Slovenija znova zacvetela le, če in ko bodo do večnega predsednika poravnane vse zgodovinske krivice. Gre za nagovor, ki pa nikakor ne more seči onkraj Janševih zagotovljenih odstotkov podpore. Da se je SDS popolnoma zaprla za svoj plot, dokazuje tudi najnovejša vojna s sorodno NSi. S tem samogetoiziranjem pa Janša, rekordni poraženec (kot vodja stranke) na kar petih od zadnjih šestih parlamentarnih volitev v zadnjih 20 letih, ne bo nikoli več nič drugega kot le obskurna politična figura slovenskega prizorišča, brez resne in realne možnosti, da to sceno še kdaj resno kroji.