Paraolimpijske igre v Londonu so bile velika uspešnica in so postavile visoke standarde tega, kako naj bi bila videti paraolimpijada. Toda v Riu ni šlo vse tako gladko: pravzaprav so šele nekaj dni pred današnjim začetkom paraolimpijskih iger organizatorji zagotovili dovolj sredstev za organizacijo tekmovanja. V zadnjem hipu jih je rešila denarna pomoč brazilske vlade.
Prav tako jim je šele nekaj dni pred začetkom iger uspelo prodati vsaj spodobno število vstopnic. Pred dvema tednoma je bilo prodanih le 12 odstotkov vstopnic in mnogi so se bali, da bodo športniki tako kot v Atlanti pred dvajsetimi leti nastopali pred praznimi tribunami. Toda organizatorji so se odločili, da bodo cene vstopnic drastično znižali na vsega tri evre in nenadoma so na dan prodali po 40.000 vstopnic, tako da se zdaj ne bojijo, da bodo tribune prazne.
Goljufanje pri uvrščanju v kategorije
Tik pred začetkom iger je v ospredje prišlo tudi vprašanje kvalifikacij na paraolimpijske igre. Vse več je namreč primerov, ko športniki v času kvalifikacij namerno povečujejo obseg svojega hendikepa, da bi bili kvalificirani v kategorije, kjer bi imeli večje možnosti za medalje. Tik pred igrami se je 23-letna britanska sprinterka Bethany Woodward, ki je v Londonu osvojila srebrno medaljo, odločila, da ne bo nastopila na paraolimpijadi v Riu, ker je izgubila zaupanje v to, da so športniki pravično uvrščeni v kategorije, še posebno v njeno kategorijo T37, kamor so uvrščeni športniki s težjim usklajevanjem delovanja mišic, denimo s cerebralno paralizo. Najhujši primer goljufanja pri uvrščanju v kategorije se je zgodil leta 2000 v Sydneyju, ko so španski košarkarski reprezentanci v kategoriji duševno zaostalih športnikov celo odvzeli zlato kolajno, ko se je izkazalo, da kar deset od dvanajstih igralcev sploh ni duševno zaostalih.
Neštete zgodbe o volji in odločenosti
Ne glede na črne pike pa bo tudi paraolimpijada v Riu gotovo prinesla kup zgodb, ki so navdih drugim tako hendikepiranim kot ne. Tudi na paraolimpijadi bo prvič nastopilo moštvo beguncev, v njem pa bosta sirski plavalec Ibrahim Al Husein in iranski metalec diska Šahrad Nasajpour. Sirec je sicer že nekaj tednov v Riu, kajti prav tam mu bodo naredili novo protezo. Nogo je izgubil leta 2012 med bombardiranjem rodnega mesta Deir ez Zora, nato se je dve leti kasneje podal na pot čez Turčijo in Egejsko morje do Grčije, kjer zdaj kot begunec živi v Atenah.
Zgodb, kot je ta, je med paraolimpijci nešteto. Ade Adepitan bo nastopal v košarki na vozičkih za Veliko Britanijo, kamor je njegova družina prišla iz Nigerije. Pri sedemnajstih se je odločil, da ne bo šel na univerzo, temveč bo profesionalni košarkar. Oče je bil nanj tako jezen, da se je Ade moral odseliti od doma. Šele ko ga je oče videl igrati na paraolimpijadi v Sydneyju, sta ponovno spregovorila.
V Libanonu rojeni dvigalec uteži Ali Jawal se je rodil brez nog in takrat so zdravniki starše spraševali, ali naj opustijo zdravljenje, saj bo imel sin očitno težko življenje. Libanon je bil takrat v vojni in starši so se odpravili na pot begunstva, da bi breznogemu sinu omogočili boljše življenje. To so že njegove tretje paraolimpijske igre in upa, da bo tokrat osvojil medaljo.
Z nespoštovanjem v okolici se je srečal tudi urugvajski tekmovalec v teku na vozičkih v kategoriji T54 Eduardo Dutra. V rodnem Montevideu ni mogel na avtobus ali v taksi zaradi popolne neprilagojenosti javnega transporta hendikepiranim. To bodo njegove prve olimpijske igre, tako kot za kolumbijskega najstnika Carlosa Serrana, ki svet navdušuje s tem, da se je na paraolimpijado kvalificiral le tri leta zatem, ko ga je mama prvič odpeljala v plavalni bazen.
