Svilna cesta nam je znana po tem, da je po njej v 13. stoletju Benečan Marco Polo prišel na Kitajsko. Pravzaprav je šlo za mrežo trgovskih poti, ki je obstajala že pred 2000 leti in je Kitajsko povezovala s Sredozemljem, sprva z rimskim cesarstvom, kamor so trgovci po poti, dolgi deset tisoč kilometrov, tovorili svilo, porcelan, papir in čaj. V zadnjem času kitajski voditelj Xi Jinping v svojih govorih pogosto omenja novo svilno cesto, ki nastaja tudi na območjih, kjer je potekala antična in srednjeveška. Gre za gigantski projekt, v katerem naj bi sodelovalo 60 držav, v katerih živi polovica človeštva.
V Pekingu so za zdaj za ta projekt namenili 36 milijard evrov. Predvsem je denar namenjen novim cestam, železnicam, naftovodom in gradnji pristanišč od Litve do Južne Afrike, od Izraela, Irana, Pakistana do Šrilanke. V ta namen je Kitajska ustanovila Azijsko infrastrukturno in investicijsko banko (AIIB), ki ima 90 milijard evrov kapitala in v kateri sodeluje 57 držav, tudi naša soseda Avstrija. Slovenija za zdaj v projekt nove svilne ceste in AIIB ni vključena.
V Pekingu trdijo, da hočejo na tak način povezati svet. Vsekakor kitajska podjetja potrebujejo nove poti za izvoz svojih izdelkov. Na Zahodu pa se bojijo, da se za novo svilno cesto skrivajo težnje Kitajske po gospodarski prevladi v svetu.
»Dol s Kitajci!«
Del projekta je visokogorska cesta med Kitajsko in Pakistanom. Cesta bi se nadaljevala vse do Gadarja, pakistanskega pristanišča v Arabskem morju, v katero so Kitajci vložili veliko denarja. Obstaja tudi načrt o gradnji železnice od Kitajske do Kazahstana.
Cesta v Pakistan in železnica v Kazahstan naj bi vodili z območja na skrajnem zahodu Kitajske, kjer živijo islamski Ujguri. Ti so sicer zaradi represije Pekinga in priseljevanja Kitajcev nezadovoljni, a še posebno v njihovem največjem mestu Kašgar (ki je bilo že pred 2000 leti pomembno postajališče v puščavski oazi ob svilni cesti) se ob kitajskih naložbah življenjski standard zelo izboljšuje.
Kašgar naj bi se z moderno cesto in železnico povezal z Alma-Ato (po novem Almaty), največjim kazahstanskim mestom, kamor je leta 1928 Stalin pregnal Trockega. Obe milijonski mesti sta oddaljeni 1500 kilometrov. Za Kitajsko je to toliko pomembneje, ker ima Kazahstan, ki je velik za polovico EU, veliko nafte, zemeljskega plina in urana. Lani so že zgradili naftovod iz Kaspijskega morja do Kitajske.
Letos pa je hotel kazahstanski diktator Nursultan Nazarbajev Kitajski omogočiti, da bi v zakup za 25 let prevzela velike kmetijske površine v Kazahstanu. A konec maja so bile demonstracije in množice so vpile: »Dol s Kitajci! Kazahstan Kazahstancem!« Nazarbajev je umaknil novi zakon in odstavil gospodarskega ministra. Kljub temu so se protesti proti »razprodaji« države nadaljevali in junija so nastali spopadi z nacionalno gardo, v katerih je umrlo 25 ljudi. Za številne Kazahstance nova svilna cesta ne prinaša nič dobrega, saj pomeni povečanje kitajske prevlade.
Tudi Džomart Otorbajev, nekdanji premier Kirgizije, ki je prav tako vključena v projekt nove svilne ceste in kjer so nedavno teroristi izvedli napad na kitajsko veleposlaništvo, je do Kitajcev kritičen: »Pridejo s svojimi ljudmi in gradijo po svoje. Pri dovoljenjih pa podkupujejo oblasti.« Toda z vsiljevanjem volje močnejšega Kitajci ne bodo prišli daleč. »Ne razumejo, da jim lahko dolgoročno uspe samo, če bodo pridobili srca ljudi.« Menda so vodilni na Kitajskem prisluhnili tej njegovi kritiki in zanimivo bo videti, ali se bodo nanjo odzvali in kako.
V Kremlju nezaupljivi
Po pisanju nemškega tednika Der Spiegel bi projekt nove svilne ceste lahko postal največji program gospodarskega okrevanja in razvoja po Marshallovem načrtu, ki je po drugi svetovni vojni še posebno Zahodni Nemčiji pomagal, da se je postavila na noge. Tudi Rusija, ki ji predvsem zaradi nizkih cen nafte v zadnjih dveh letih slabo kaže, bi lahko imela velike koristi od kitajskih naložb. Toda v Kremlju so čedalje bolj nezaupljivi do vse bolj samozavestnih in ambicioznih Kitajcev. Vladimir Putin se boji, da si bo Peking z novo svilno cesto zagotovil prevlado nad tistimi nekdanjimi republikami Sovjetske zveze, ki so po njenem razpadu kot samostojne države ostale tesno povezane z Rusijo, to je nad Belorusijo in srednjeazijskimi državami.
Projekt pa je na veliko odobravanja naletel v Iranu in Turčiji. Ko je februarja v Teheran prišel prvi vlak z vzhodnega Kitajskega, je bilo veselje med Iranci veliko. Turčija pa si prizadeva sodelovati s Kitajsko, ker je sicer vse bolj osamljena.
Uspeh v vzhodni Evropi
Največji uspeh ima projekt nove svilne ceste v vzhodni Evropi. Tako se najrazkošnejši hotel v Minsku imenuje Peking in samo v zadnjih dveh letih je v Belorusijo prišlo delat 10.000 Kitajcev. Letalska proga Peking–Minsk pa ima štiri lete na teden. Xi Jinping je maja 2015 obiskal Minsk in Aleksander Lukašenko ga je pričakal s kruhom in soljo. Tedaj sta se dogovorila o skupnih naložbah, v katerih pa imajo vendarle odločilno besedo Kitajci. Največji skupni projekt je ogromen industrijski park Great Stone v bližini Minska, kamor želijo privabiti podjetja z visoko tehnologijo.
Peking financira tudi hitro železnico med Budimpešto in Beogradom, na Hrvaškem in Poljskem pomaga graditi hidroelektrarne, v Litvi pa pristanišče Klaipeda. Nad sodelovanjem s Kitajsko je zelo navdušen tudi češki predsednik Miloš Zeman. EU pa nima skupne strategije proti čedalje večjemu kitajskemu vplivu v vzhodnih članicah.
