Legenda o nastanku gre takole: v Neaplju je bila pica v resnici le ploščat kruh, prelit z oljem in česnom, ki je vedno veljala za ulično hrano revežev. A ko je v mestu v 19. stoletju izbruhnila kolera, je pica skoraj izginila. Italijanski kralj Umberto I. se je odločil, da bo koleri za vedno naredil konec. Dal je porušiti ves center Neaplja, ki je bil to, čemur bi danes rekli revna bajtarska četrt. Namesto tega je dal narediti nov urbanistični načrt mesta s širokimi ulicami. Mesto so zgradili v nekaj letih in 11. junija 1889 sta se Umberto in njegova žena kraljica Margherita odpravila na ogled novega Neaplja.
V čast obiska so se odločili, da bodo kraljevemu paru skuhali tradicionalne neapeljske jedi, tudi spekli pico. Zato so v kraljevo kuhinjo povabili najboljšega picopeka v mestu Raffaela Esposita in njegovo ženo Mario Giovanno Brandi, lastnico picerije di Brandi. Picopek je menil, da česen ne bo po volji kraljevemu paru, in je na pico dal sestavine v barvi italijanske zastave. Kraljici je bila pica tako všeč, da je picopeku poslala zahvalno pismo, ki še vedno visi v piceriji. Od tedaj je to najbolj priljubljena pica vseh časov, gastronomski simbol Italije.
