Naša nežna Ljubljana in mi, uporabniki njenih kratkih ulic, se soočamo s turističnim napadom in razmisleki za novodobno okupacijo in proti njej. Zdi se mi, da je nam, z Gorenjske, v tej zgodbi lažje, ker smo to ponotranjili pred mnogimi leti, na primer na Bledu, ki je zaradi množic za nas poleti neuporaben. Zapisi o milijonskih turističnih obiskih Ljubljane, ki naj bi trajali vsaj tri dni, me spominjajo na prehod migrantov, le da njih nismo in jih tudi v prihodnosti ne bomo spustili v Ljubljano, ogledali so si, ali si bodo, lahko le obrobne kraje in ograje.

Obožujem doline, po katerih hladno in modro tečeta reki Nadiža in Soča. V zadnjih letih jih v poletnih mesecih oblegajo turisti, ki pripadajo zanimivim subkulturam. Metalci, rastafarijanci, posthipiji in punkerji, padalci, predvsem pa ljubitelji glasbe, se s svojimi prevoznimi sredstvi vseh barv, statusov in oblik premikajo pod vročim poletnim soncem, karakternimi oblaki in dramatično privlačnimi planinami. Težko razložim, zakaj so mi tolminski turisti bolj zanimivi od tistih, ki krožijo po Ljubljani.

Sladek primer turizma se je zgodil eno od prejšnjih sobot, ko so nasprotniki migrantov napovedali shod v Ljubljani. Militantno razpoloženi možakarji in skisane gospe so imeli v načrtu popoldanski obisk migrantov na Kotnikovi ulici, ki pa so jih prostovoljci z avtobusom evakuirali na slovensko obalo. V večerni dnevnik sta nas pozdravila njihova sreča in skok v morje, za kar so, paradoksalno, zaslužni tudi čudaki, ki jih kiti ščit in karantanski panter.

Ena koristnejših izkušenj na temo turizma je bil zame obisk Avstralije. Avstralija je dežela, kjer te v bistvu sprejmejo koale, kenguruji, vombati, kače, pajki in korale. Ljudje so le angleško govoreči servis, ki omogoča, da pretok prišlekov po tistih nekaj poteh, ki jih imajo, deluje. Dežela je dovolj velika, da ni treba pomendrati lokalnega prebivalstva.

Carigrad je nekako od nekdaj mesto mojih sanj, že dolgo ga nisem obiskala in kaže, da bo turistični sprehod proti Muzeju nedolžnosti, ki ga je zasnoval pisatelj Orhan Pamuk po svojem romanu, prestavljen za nedoločen čas. Politično vzdušje, ki je to mesto obdalo z rdečimi zastavami, me je spomnilo na občutek, ki smo ga imeli, ko si je pred leti naša največja marketinška agencija sposodila bogato domačo protestno ikonografijo za promocijo mobilnega operaterja. To je prevara, smo žalovali in začudeno razpravljali. Podobno razmišljam zdaj o turških znancih, ki se jim majejo tla resnice pod nogami, medtem ko povsod vihrajo sveže rdeče zastave.

Lani se nam je predstavil gruzijski prijatelj v svoji rojevajoči se angleščini. Rekel je, da je hodil na fakulteto za turizem, mi pa smo razumeli, da je omenil fakulteto za terorizem. Lapsus je postal interna šala in kmalu kruta politična realnost. Turizem in terorizem sta se začela v Evropi in okoli nje dotikati in prepletati. Nekatera območja postajajo prepovedana, druga so vse bolj oblegana. Smrt, ki jo seje terorizem, se s pomočjo nepredvidljivih orožij, kot je navaden tovornjak, pojavi kjer koli.

Štiri Slovenke smo odšle na napol službeni izlet v Bosno. Obisk Sarajeva je bil blago rečeno poučen, obisk Tuzle na poti nazaj pa šus v telo in srce. Na sprehod po mestu nas je z mnogimi zgodbami popeljal dolgoletni prijatelj Jugoslav. Na enem od mestnih trgov nam je opisal dogodek 25. maja 1995, ko je življenje na trgu, polnem mladostne radosti, naenkrat izgubilo 71 mladih ljudi, 240 pa je bilo ranjenih zaradi izstrelka, polnega šrapnelov. Začutile smo dobesedno fizično bolečino, ki jo za seboj za vedno pusti masaker, četudi ga prek medijev nismo podoživele v realnem času. Ena od nas zdaj živi v Parizu, kjer se sooča s podobnimi okoliščinami. Množica ljudi v odprtem kinu na ljubljanskem gradu in ogled napačnega filma, polnega bomb in krvi, sta me letos poleti prvič pripeljala do nenadnega občutka strahu, do trenutka spoznanja, da smo vsi ogroženi. Prestrašila sem se možnosti, da ena od bomb z ekrana zaide med nas gledalce in s smrtjo zaznamuje tudi moj teritorij.

Zadnja leta se mi odpira nov pogled na premike po svetu, čemu in kam postaja ponotranjen razmislek. V drugi polovici življenja zmanjkuje časa za to, da bi se človek sprehajal po z globalizacijo povoženih ulicah prestolnic, ko pa je kos sveta, v katerem nas čakajo gostoljubne zgodbe, ogromen. Ta zgodba ima torej dve plati, smo popotniki, a postati moramo tudi gostoljubci, kajti tudi kruh doma, zaslužen s turizmom, je sladek, morda zato, ker je kvašen z iluzijo.