Forma performativnega predavanja je bila praktično izumljena v Bejrutu. Mnogi libanonski umetniki jo uporabljamo (denimo Rabih Mroué, Walid Raad idr.), vsak je razvil svojo obliko. Po koncu šestdesetih let se je v umetnosti razmerje med umetnikom in občinstvom spremenilo. Prej je bilo dovolj dela zgolj razstaviti, kritik pa jih je razložil. Tega obdobja je konec. Zdaj mora umetnik vedno bolj sam opraviti to nalogo. Po navadi se forma, kjer umetnik sam govori o lastnem delu, imenuje »artist talk«, »umetnikov govor«. To pa se da početi tudi na zelo inovativne načine, tako da sama predstavitev postane umetniška.
Je takšno mehčanje filozofskih vsebin z umetniškimi elementi nekakšna gesta, ki se bori proti vladavini racionalnosti, črke, logosa, o čemer ste govorili na predavanju?Zame to sploh ni bilo filozofsko predavanje. Bolj mi gre za pripovedovanje zgodbe, čeprav zapletene, ki vključuje koncepte. Tokrat je šlo za zgodbo o drugačnem svetu, ki se rodi iz alternativne mitologije in namesto principa enosti postavlja mnoštvo. Ne pretvarjam se, da sem filozof, nisem. Seveda pa raziskujem ideje, berem filozofijo, teologijo, saj igrajo veliko vlogo v zgodbah, ki jih pripovedujem. Zame je pomembno, da zapletene stvari povem s preprostimi besedami. Seveda včasih potrebuješ natančno terminologijo. Želim poenostaviti, a ne zbanalizirati koncepte; zgodbo želim narediti prepričljivo in zanimivo. Filozofi s koncepti pogosto ustvarjajo distanco. Seveda je tudi to lahko del strategije in deluje, a ni vedno tako. Zato je zame pomembna tudi materializacija ideje, ki ima ne le estetski, ampak tudi politični obstoj. Način, kako je nekaj narejeno, je zame bistven.
Blizu vam je feminizem, posebno Luce Irigaray. Hkrati pa gojite veliko spoštovanje do gibanja Plakati iz Kafranbela, pri katerem so se izgnanci iz tega sirskega mesta z močnimi slogani s pomočjo socialnih omrežij oglašali svetu iz okoliških gozdov. Težko je spregledati, da so vsi, ki držijo plakate, moški. Tudi otroci so tam, a samo dečki.Ne opredeljujem se kot feminist. Feministične avtorje berem, a berem tudi druge stvari. Seveda pa ne maram zatiranja, patriarhata, zato mi je ta tema pomembna. Ne gre pa samo za ženske, enako se dogaja tudi LGBT-ljudem, beguncem itd. Ne prenašam načina, kako se ljudi izključuje na način sklicevanja na nekakšno »naravo«.
Zadevo glede Kafranbela pa je nekoliko težje pojasniti. Revolucijo v Siriji so v splošnem vodili in izvedli moški. Zaradi mnogih okoliščin imajo večjo možnost za zasedanja javnega prostora kot ženske. Ko je sirijska vojska zavzela majhno mesto Kafranbel, so v bližnje gozdove zbežali samo moški, saj je bilo ogroženo samo njihovo življenje. Tudi drugje v deželi ženske niso bile prisotne v revoluciji.
Napis na plakatu, ki brez iluzij poziva »Dol s svetom. Dol z vsem!«, zame pomeni moment lucidnosti, mesijanski moment brez mesije, ko se razpre struktura sveta kot izjalovljenega univerzuma. Zato ga berem nekoliko iz konteksta. Kot sociopolitični dogodek je celo marginalen, ne razlaga celotne sirske situacije. Zame pa je pomemben, čeprav samo zato, ker za bežno sekundo omogoči videti svet, kakršen je.
Za arabsko pomlad je bila ključna uporaba interneta in družbenih omrežij. Tudi vi v svojih umetniških delih tematizirate posledice mrežnega globaliziranega sveta. Na kakšen način?Ne maram besedne zveze arabska pomlad, saj izolira dogajanje od sočasnih vstaj drugod po svetu, gibanja Occupy itd. Ta ločenost je medijski konstrukt. V mislih vstajnikov so bile različne demonstracije in akcije povezane. V Sao Paulu so denimo ljudje nosili transparente »Egipt je tukaj«. Pri tej globalni pretočnosti informacij so socialni mediji igrali ključno vlogo. Prvič se je status na facebooku iz nečesa, kar sprašuje po trenutnih mislih in občutkih posameznika, spremenil v nekaj političnega, pretrgalo se je z individualistično logiko, čeprav za sekundo.
Pri svojem performansu Sto tisoč samot sem ugotavljal, da na facebooku princip nezavednega ne deluje; četudi se v nedogled pomikaš navzdol po svojem profilu ali steni, ne najdeš ničesar bistvenega. Zato sem to našel v napakah, ki so vpisane v tehnologijo, so deli algoritmov. Denimo algoritem za označevanje ljudi včasih kot obraze prepozna fasade hiš, kolesa itd. To je v tehnologijo vpisana napaka, ki je njegovo nezavedno, njegova meja. Govori nam o tem, da je današnji digitalizirani svet kvantitativen in ne temelji na vrednotah. Te podobe sem zato povečal in jih opremil z mističnimi teksti, saj sem videl vzporednico s mistično cezuro, ko vernik doživi razodetje na tem svetu, v tem telesu.
Mnogo vaših rojakov umetnikov se je preselilo v umetnosti bolj naklonjena mesta, nove evropske kulturne centre, kakršen je Berlin. Zakaj vi ostajate v Bejrutu?Če živiš v Bejrutu, ga ljubiš, a že naslednji dan sovražiš. Vsekakor sproža močna čustva. To ni nevtralno mesto, kjer se nič ne dogaja. Premišljeval sem o odhodu, a sem ugotovil, da je to, kar počnem, povezano s krajem, kjer bivam. Baudelaire je denimo pravil, da besede najdeva na pločnikih. V Bejrutu je najti kvečjemu kakšen pasji drek, a vseeno delujem iz te umeščenosti. Berlin je zdaj zelo popularno mesto. Tam je mnogo umetnikov in morda je vzdušje medsebojne podpore in komunikacije ob mnogoteri produkciji lepo, prijetno. A umetnost pač ne pomeni izoliranega delovanja. Povezana je s tem, kako obstajaš na tem svetu, kar ni neodvisno od tega, kje si in zakaj si tam. Bejrut je mesto nasprotij, to daje misliti, bogati. Če živiš v mestu, kjer je vse v redu, morda postaneš len, nehaš razmišljati. Ali se začneš osredotočati na sebe kot posameznika. Umetnikova čustva pa lahko zanimajo kvečjemu njegove prijatelje in njegovo mamo, vendar to zame ni namen umetnosti.