Spored razpenja mrežo glasbenih in onkrajglasbenih povezav, ne izogiba se spekulativne radoživosti, luščenja (skoraj izginule prakse), pri nas še nepredstavljenih sklopov – bodisi v zvezi s »polznanimi« avtorji (William Lawes) bodisi z Bachom (Glasbena daritev). Kontekstualizirana glasbena gradiva se zrcalijo v drugih umetnostih, v evropskem kulturnozgodovinskem pretoku oziroma vključenosti našega ozemlja vanj (skladbe na Kranjskem dejavnega renesančnega lutnjista Giacoma Gorzanisa iz Apulije) in celo v fiktivnih svetovih (večer z »glasbo Sherlocka Holmesa«), ki pa pogledujejo k nekemu antropološko-literarnemu premisleku. Nespregledljiva je tudi s snovjo in izvajalskimi pristojnostmi utemeljena izbira nastopajočih. V radovedni raznolikosti prehaja staro v dialektični proces.

V spremembe ujet krog življenja, smrti in umetnosti je zvenel s pevko in harfistko Hanno Marti, ki je z osupljivim spominom prelila v muziko dolg odsek Ovidijevih Metamorfoz. Osredotočila se je na zgodbo o Orfeju in epizode, o katerih poje sam pevec: kar posluša ganjeno vsa narava, je spev o njej sami, o mitskih vezeh bivajočega z bogovi in človeškimi usodami izbrancev. Seveda je tudi tokratna »glasbena rekonstrukcija« merila na prvobitno neločenost med besedo in zvokom, pesništvom in glasbo, umetnino in podajanjem.

Martijeva se je – ob redkih daljših gradacijah in ob komajda kakem zateglem poudarku, prihranjenem zlasti za besnost menad – skoraj ves čas opirala na milo, žensko in obenem brezspolno čistost svojega petja in ostajala tudi v razpredanju gradiva, z majhnim naborom tonusov in glasbenih obrazcev, v razmeroma statični drži. Ta se je sčasoma izkazala za osebno močen, z »večnim lirizmom« prežet odziv na pesniško tvorbo in vsebino, ki se obračata (stran od epa) v žanrsko vmesne prostore.

Na orfejsko izhodišče »enotnosti poslušalcev in petja« je bil izrecno naslonjen tudi večer nemškega in francoskega samospeva, kar pa ni bila edina vzporednica med pevskima nastopoma. Basbaritonist Ulrich Messthaler se posveča pesmi kot sam svoj spremljevalec (v Radovljici je imel na voljo odličen zgodovinski klavir iz leta 1856), oživlja torej nekoč ne tako redko prakso. Nima sicer izstopajočih vokalnih danosti, a je obrtno in srčno inteligenten, predvsem pa povsem spontan v združitvi dvojne funkcije. Ob pretanjeno »nadrobljenem« sporedu (med drugim predromantično rahločutno soočenje s smrtjo, manj znane uglasbitve zelo znanih predlog) je prijetno krmaril med umetniškim vzmahom in poučnostjo, morda pa je v pojasnilih vendarle naštel preveč imen, vse tja do Manuela Garcie.

»Liederabend« po Messhtalerjevo se zdi sprva odmev historičnega salonskega oziroma (pol)zasebnega muziciranja: pesmi se z glasom ne projicirajo, temveč nekako prikradejo k zvenu besede, pogosto ob okraskih in manirah domačnosti (portamenti), vznikajo pa iz akordskega preludiranja ali mimobežnih navedkov harmonsko podobnih repertoarnih primerov – uvodoma se je zaslišala kar Bellinijeva Mesečnica. Metafizično bistvo nemškega samospeva je ves čas prisotno, a o njem se le kramlja. Po drugi strani se Loewejeva skladnja (zlasti v baladi Gospod Oluf) človeku dobesedno razjasni iz avtorjevega posebnega izvajalskega prakticiranja. Drugo polovico večera razpira Messthaler prek Debussyja, Schumanna in dodanega Schuberta (Čolnar) strnjeno, delno s tradicionalističnim stopnjevalskim učinkom.

Tudi koncert v Velesovem ni bil brez duha enotnosti, zlasti med glasbeno-zvočno intenco, glasbili in prizoriščem. To je bil predvsem orgelski šov; v središču je bil razkošni, prelepo odmerjeni Močnikov inštrument, ob njem pa Yves Rechsteiner, režiser in realizator orkestrsko ambicioznega organofonskega gledališča. Perkusivni delež Henri-Charlesa Cageta je služil orgelskemu veličanstvu skoraj kot nadzvočna razsežnost – izrazna nadgradnja med šumi, zvončkljavimi finesami in bobnečo dramo. Projekt se umešča v neugasljivo glasbeno polje prirejevalske igrivosti: tokrat je posegla po Mozartu in še posebno posrečeno po zabavni (a ne zabavniški) gestiki Haydnovih simfonij. Le naslov večera (Simfonije za revolucionarne čase) je hotel biti, kdo ve zakaj, resen.