Reklamni plakat, ki je stal ob Obvozni cesti, je napovedoval nekaj nenavadnega: Semanji dan na Telečjem – sprehod telet. Te uboge živalce, ki jih redimo, da bi jih pojedli, se namreč ne sprehajajo vsak dan na javnih prireditvah. In če takšna povorka res obstaja, je to treba videti in o njej povedati borcem proti mučenju živali.
Niso tekla teleta, ampak ljudje
Toda v Pirničah, kjer je semenj potekal, so se le malo pošalili. Niso se namreč sprehajala teleta, ampak ljudje, napravljeni v teleta: dva človeka – eden spredaj, drugi zadaj – sta bila eno tele. Človeška teleta so bolj dirkala, kot se sprehajala, kajti tekmovali so, kdo bo prej premagal določeno razdaljo, na kateri je moral tako kot pravo tele narediti nekaj požirkov mleka in podobno kot človek spiti še malo piva. Samo po sebi se je ponudilo vprašanje, od kod izvira ta nenavadna prireditev.
Odgovor sta družno podali Darja Jenko in Štefka Strojan, ki sta sodelovali pri organizaciji. Območju Zgornjih Pirnič pravijo Na Telečjem. Zgodba, zaradi katere je nastalo to ime in zaradi katere so priredili tudi deseti sprehod telet, pravi: »Ko je šel neki berač čez bližnji hrib, je na Brezovici videl zmrznjenega obešenca, ki je imel obute škornje. Odrezal mu je noge nad škornji in jih spravil v nahrbtnik. Nato je prišel na neko kmetijo in prosil za prenočišče. Spal je za pečjo, zraven je položil nahrbtnik. Ponoči je krava telila. Ker je bilo zelo mraz, so dali tudi telička počivat za peč. Ko se je ponoči berač zbudil, se je telička ustrašil in pobegnil. Ko se je kmet zjutraj zbudil, je videl le telička in zraven škornje z odrezanimi nogami. Od tu izhaja legenda, da je tele sleklo berača. To naj bi se zgodilo v času med prvo in drugo svetovno vojno.« Tej zgodbi v čast prirejajo tek telet, v prvih dveh letih so se resnično sprehajala teleta, zdaj se že vrsto let ne več, kajti birokracija in trpljenje živali sta dovolj močna argumenta, da so se v teleta raje prelevili ljudje.
Jakob Aljaž je imel sporočilo
Dirka telet je bila le vrhunec vaške prireditve, na kateri so štiri ekipe tekmovale v kuhanju telečje obare, obiskovalci pa so lahko uživali v lokalnih dobrotah, kot so telečja jetrca, šmoren, čežana, jabolčni zavitek… Ne le to. Imeli so tudi visokega gosta, samega Jakoba Aljaža, ki prihaja iz teh krajev, rojen je bil v Zavrhu pod Šmarno goro. V svojih značilnih oblačilih je prišel na oder in nagovoril ljudi. »Njegov rojstni kraj spada v krajevno skupnost Pirniče, zato smo sokrajani. V našem turističnem društvu smo naredili repliko njegovih oblačil,« je povedala predsednica pirniškega turističnega društva Cvetka Židan Valjavec in dodala, da je tudi človek, ki je bil našemljen v Jakoba Aljaža, hribolazec, še isto popoldne se je odpravil na Šmarno goro.
Aljaž je imel za goste prireditve sporočilo. »Sporočil je, da moramo ljudje držati skupaj. Da moramo imeti radi svoj kraj, svojo domovino.« Že, že, toda kako pa je s tistimi, ki prihajajo v Aljaževo domovino? Je tudi z njimi treba skupaj držati? »Seveda. Aljaž je bil odprt za vse. Ni bil naklonjen delitvam na prvorazredne in drugorazredne.«
