Pri omenjeni knjigi me je še posebej pritegnilo poglavje z naslovom Filmska montaža. Avtor pravi, da gre za postopek, kjer se kadri zložijo v naravni red dogodkov. Prvemu montažerju v zgodovini filma, Georgesu Meliesu, se je nekoč pokvarila kamera in nekaj časa ni snemala. Ko je pogledal gradivo, je opazil, da so se tam, kjer je snemal moške, v nekem trenutku pojavile ženske, namesto tramvaja pa mrliški voz. Takrat je, po lastnih besedah, odkril dotlej nepoznan trik, ki je obetal neslutene možnosti.
S tem trikom so nekaj let kasneje rešili nenavaden zaplet. Skandinavci so kupili znameniti Eisensteinov film Križarka Potemkin. Vendar njihova cenzura ni dovolila predvajati uvodnega prizora. Tam je bil prikazan nečloveški odnos oficirjev do mornarjev, ki se zato uprejo, oficirji pa ukažejo streljanje upornikov. A po pogodbi je bilo prepovedano kakršno koli skrajševanje filma. Tako so Skandinavci izrezali del začetka in ga prilepili na konec filma, s čimer so ohranili nedotaknjen obseg. So pa s tem popolnoma spremenili sporočilo filma. V njihovi verziji se film začne z uporom mornarjev brez razloga, zato je tisti del, prilepljen na konec, sporočal, da je uporne mornarje treba kaznovati.
Pa sem pomislil, kako uporaben je trik montaže na mnogih področjih in še posebej v prav določenih okoliščinah. V istem času, ko sem dobil omenjeno knjigo, sem na oddaljenem hrvaškem otoku šel na koncert v cerkev. Tam je bila naprodaj tudi knjiga o nadškofu Stepincu. Ker sem o njem že nekaj prebral, me je zanimalo, kaj prinaša to novejše delo in ali se v čem razlikuje od izčrpne analize, narejene v knjigi z naslovom Nadškof genocida. Kar sem videl, je bila le hvalnica njegovega dela v NDH in dokumenti, ki so pričali o tem, da Nemci o njem niso imeli najboljšega mnenja. (Celo Nemci so globoko zaničevali jasenovške klavce, kar je razvidno iz arhivskih dokumentov).
In ko sem se v mislih preselil nazaj v Slovenijo, sem se spomnil novejših zapisov o škofu Rožmanu. Lahko gledamo film, sestavljen iz kadrov, v katerih se trudi reševati posameznike iz taborišč ali kjer prosi milost za Toneta Tomšiča. Drugi film bi neprizanesljivo pokazal izvirni greh, ki je v ponižnem sprejemu italijanskega okupatorja, ko ni bilo še niti sledu o OF ali VOS in likvidacijah, ki jih nekateri zgodovinarji tako radi interpretirajo kot neizogibno opravičilo za sodelovanje z okupatorjem; nadalje bi gledali smehljaj na Rožmanovem obrazu, ko paradira v družbi nacističnih krvnikov slovenskega naroda. Težko pa bi našli film, in seveda režiserja, ki bi vse dogodke vestno zmontiral po vrsti, tako kot sem prebral, da mora biti narejena montaža brez trikov.
V zvezi z mlado Slovenijo bi z zanimanjem gledali prizore, ki jih še nismo. Nekateri se sprašujejo, kam je izginil najsvetlejši lik Demosa, Jože Pučnik, med osamosvojitveno vojno. Drugi bi najraje pozabili, da je predlog o plebiscitu prva dala Socialistična stranka (predsednik Viktor Žakelj), pobudo je prebral Ivo Daneu, Demos pa tega ni podprl. Si je pa Demos vselej želel prilastiti vse zasluge za osamosvojitev. Spet mnogim udeležencem začetka obrambe pred agresijo JLA manjka tisti del filma, kjer bi nastopal Krkovič. Sprašujejo se, kaj je počel, ko so razoroževali njegovo enoto. Je postal general šele po bitki ali je imel te vrline že poprej?
Vsekakor je dobro vedeti, da podobno kot filmska tudi zgodovinska montaža dela čudeže. Pred očmi se odvijajo dogodki, ki se niso zgodili. Prav tako izgine marsikaj, kar se je zgodilo. A upati je, da se najdejo dovolj pogumni režiserji ali vsaj enako pogumni priložnostni fotografi, katerih ujeti trenutki utegnejo postati dovolj velik del zgodbe brez montažnih trikov. Pri tem ne gre toliko za zatekanje v zgodovino namesto reševanja konkretnih težav. Gre za iskanje resnice, kar je moralni imperativ vsakega zgodovinarja in nujno sporočilo v konfliktnih časih.
Verjamem, da ljudje cenijo zgodbe brez igranja z montažo. Ne nazadnje to dokazuje Pirjevčev Tito s tovariši, ena absolutnih uspešnic današnjega časa.
