Roke je imel, tako kot večina tistih, ki so se v četrtek opoldne razkropili po mestu, popisane z velikimi F-ji, da se je na daleč videlo, kateri generaciji pripada. Poleg teh velikih F-jev je imel po nadlahti še nekaj naključnih štampiljk, kot kaže, je dijaku višjega letnika zmanjkalo alkoholnih flomastrov, nekaj F-jev pa je imel tudi po obrazu, pod stilistično in z alkoholnim flomastrom oblikovano obrvjo »v slogu Freddyja Milleja«, in po vratu; oblačila pa so jo odnesla brez madežev. Tak je Gal Šušteršič – ni treba posebej poudarjati, da je fazan, novopečeni dijak prvega letnika Vegove elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije – prišel na kosilo s starši po prvem dijaškem dnevu v restavracijo, kamor so skupaj s starši šli tudi, ko je postal prvošolček.
»Potem ko so nas izpustili iz razredov pred šolo, so starejši vprašali, kdo je v prvem letniku. In potem so nas označili. Ko imaš en F na obrazu, je konec,« opiše morda zadnji relikt prejšnjega tisočletja, zadnjo ohranjeno dediščino starejših generacij.
Droga generacije
»Že zadnja tri leta, od sedmega razreda, sem odločen za računalništvo,« pove sicer redkobeseden Gal, »to me pač zanima.« Glede srednješolskega predmetnika sicer ne goji posebnih pričakovanj, tudi učbenikov in zvezkov še ni kupil in pravzaprav še niti urnika ni dobil. V zvezi z novim statusom je prepričan le o tem, da se bo v šolo in domov vsako jutro vozil z vlakom – in ne s starši, ki se bodo iz okolice Ljubljane prav tako vsako jutro vozili v Ljubljano, a oni z avtom. »Na vlaku bo nekaj mojih sošolcev iz osnovne šole in bomo šli skupaj,« pojasni svojo izbiro, v ozadju katere je gotovo tudi želja po samostojnosti in osamosvajanju.
Poleg večkratnega razstavljanja in sestavljanja domačega računalnika na komponente so njegova droga, pa ne le njegova, temveč droga njegove generacije, tudi računalniške igrice. Če mu mama ne bi omejevala časa za računalnikom, bi vse dneve in verjetno noči preživel ob igranju igric. »League of Legends, to se zdaj najbolj igra,« nas pouči Gal. To je interaktivna ekipna igra. Igrata jo dve ekipi s po petimi igralci, razloži. Ti dve ekipi, sestavljeni iz igralcev, ki so tedaj prijavljeni na serverju, se bojujeta na »Polju pravice«. Na serverju se običajno dobi s kolegom, ob koncu osnovne šole pa so fantje v ekipo mednarodne sestave vzeli tudi svojega navdušenega učitelja, ki je igral z njimi.
»Pa Dota2,« Gal omeni še eno igrico iz kategorije »Esports«. »Pri nekaterih od teh lahko dobiš že visoke denarne nagrade, tudi do pol milijona dolarjev,« pojasnjuje in odkriva za nekatere povsem nov virtualno-interaktivni kvazi-športni svet. Bojda bi lahko računalniške igrice do leta 2020 celo postale olimpijska disciplina.
»Pa Pokemoni,« še prizna Gal. Pred nekaj tedni je dobil nov telefon, ki mu končno omogoča, da si je naložil to zadevo, ki je obnorela svet, njegov prejšnji telefon za kaj takega ni bil dovolj sodoben. Kmalu potem je šel Gal na počitnice k bratrancu na Koroško, kjer sta – zaradi izgubljenih in spet najdenih pokemonov – prehodila kakšnih 80 kilometrov v tednu dni. Sicer pa Gal ni eden izmed tistih, ki bi zaradi računalnika povsem zanemarili športno aktivnost, zadnjih pet let se je ukvarjal s plezanjem, zadnje leto pa z jadralnim padalstvom.
Tudi facebook seveda ima, a ga uporablja bolj za dogovarjanje in pogovarjanje s prijatelji, statusov ne spreminja in ne objavlja slik. Instagrama nima. Fotografije ga ne zanimajo toliko. Na twitterju ima račun, a prav tako ne objavlja ničesar. K objavljanju slik, selfijev in spreminjanju statusov na vseh mogočih družbenih profilih so bolj nagnjena dekleta njegove generacije. Šobljenje pri fotografiranju je spretnost, ki jo osvajajo prav v teh letih in kot kaže, vadijo v naslednjih desetletjih. Fantje so bolj praktični in so na facebooku bolj zaradi kramljanja in pridobivanja informacij, tudi tistih, povezanih s šolo. »Med mojimi sošolci ni nobenega ki ne bi imel facebooka,« samoumevno odgovori na vprašanje. Zakaj pa dijaki njegovih let ne bi imeli facebooka? Pravzaprav naivno vprašanje.
In večni Štoparski vodnik
Z vrtoglavo hitrostjo se spreminja računalniška in mobilna tehnologija, ki ima strahovit vpliv ne samo na način izražanja, na najstniške spretnosti s prsti, ampak tudi na miselnost teh generacij, posledice opaža danes upokojeni profesor na bežigrajski gimnaziji Jiři Bezlaj, ki je v svoji 35-letni karieri poučeval na desettisoče dijakov. »Jezik se je zaradi kratkih sporočil in strnjene besedne komunikacije grozovito osiromašil,« opaža Bezlaj. Pa tudi dojemanje podanih informacij. Profesor Igor Vulič, ki je prejšnji četrtek kot razrednik prevzel novo generacijo dijakov na Vegovi srednji šoli, je prvi šolski dan, ko je dijakom predstavljal šolski ritem in sistem, opazil, da si niti eden izmed njegovih varovancev ni ničesar zapisal. Saj je tako ali tako vse na internetu. »Tudi seminarske naloge in referati,« dodaja Bezlaj.
»Vsak, ki ima pet minut časa, lahko najde na internetu karkoli, zato tudi nalog dijaki ne delajo več sami, kaj šele, da bi brskali za viri, ampak natisnejo tisto, kar najdejo. Pri likovni vzgoji so k vsebini pripeli še nekaj slik, pogosto pa niso niti preverili, ali je slika resnično res delo avtorja, o katerem so pripravili referat. Slike se niso nujno ujemale,« pripoveduje. Vendarle pa profesorje navdaja z optimizmom opažanje, da se zanimanje za umetnost in usmerjenost vase vendarle povečuje. »Vmes so bile generacije, bistveno osredotočene zgolj na materialni napredek,« zavzdihne Bezlaj, ki krivdo za to vali tudi na šolski sistem, ki spodbuja tekmovalnost in narekuje zbiranje točk.
A vse to odslikava le dejstvo, da srednje šole danes obiskuje generacija, ki ima lastnosti, o katerih se starejšim niti sanja ne. »So pa prav fajn ljudje,« pripomni Bezlaj. Osebnosti, docela prilagojene stoletju pametne tehnologije, v katerem živijo. Saj je prilagodljivost vendarle tisto, kar od njih pričakuje družba, in verjetno oni sami razmišljajo, kaj neki je narobe s starejšimi, ki so pustili, da jim skozi roke spolzijo vse možnosti, ki jih je napredek prinesel, in pustili času, da jih povozi.
Ko ne igra računalniških igric, Gal bere. Rad in veliko. In ko beseda nanese na najljubšo knjigo, navede prav tisto, ki jo zadnja štiri desetletja navajajo generacije fantov in moških: Štoparski vodnik po galaksiji.
Je ta dijak, rojen na pragu drugega tisočletja in predstavnik tehnološko obnorele generacije, ki je te dni prestopil prag srednje šole, tako drugačen od vas?
