Obeti za uresničitev želja Abdulaha Kurdija so slabi. Skoraj sočasno z utopitvijo Kurdijeve družine sta se Nemčija in Avstrija odločili dvigniti svoje mejne zapornice in v državi spustiti nekaj deset tisoč beguncev, ki so se takrat po zahodnobalkanski poti prebijali še skozi madžarsko ozemlje. Nemška kanclerka Angela Merkel je svoje humanistično prepričanje strnila v znani, zdaj pa v domačih in večini evropskih političnih krogov osovraženi stavek: »Uspelo nam bo!« Leto dni po številnih izrednih zasedanjih evropske politike in kopici predlogov evropske komisije za delitev begunskih bremen rešitev begunske krize ni nič bliže.

Z zaostritvami azilnih zakonodaj, sklepanjem dvostranskih dogovorov za vračanje do azila neupravičenih migrantov z njihovimi državami izvora in krepitvijo nadzora na notranjih in zunanjih mejah so posamezne države članice in EU kot celota nevtralizirale politiko dobrodošlice nemške kanclerke. Pod pritiskom domačih populistov, ki so posvojili varnostnopolitično agendo madžarskega premierja Viktorja Orbana, se je vse bolj krhajoči evropski etablirani politični razred zatekal k ukrepom zapiranja Evrope. Zaščita schengna je bila z gradnjo žičnatih ograj, uvajanjem kvot za prehajanje beguncev in postavljanjem prve obrambne linije na makedonsko-grški meji postavljena na piedestal humanosti Evropske unije. Evropa je za zaščito lastnih integracijskih interesov ustvarila novo humanitarno krizo v Grčiji. Svoj prehod v sfero somraka evropskih vrednot je podkrepila še s sklenitvijo migracijskega dogovora s Turčijo, ki se zdaj kot bumerang vrača v bruseljsko naročje.

Leto dni po smrti Alana Kurdija so dezintegracijski procesi v Evropski uniji – tudi zaradi odločitve Britancev o izstopu iz EU – toliko napredovali, da se je Evropa pri pripravah na novi begunski val iz Turčije pripravljena spogledovati tudi z efektivno zamrznitvijo ženevskih konvencij. Prav to bi namreč pomenila odločitev nekaterih držav članic, da s hitrimi postopki na svojih mejah zavračajo prosilce za azil. A to je le del politične igre EU. Z napovedmi gradnje novih žičnatih ograj in še bolj neprepustnih mejnih šivankinih ušes za prehajanje beguncev Evropa beguncem pošilja sporočilo, naj se ne odpravljajo na pot v obljubljeno deželo, ki to ni. Hkrati se evropski politični vrh začenja dobrikati Turčiji, kako zelo napačno so razumeli obsežno čistko privržencev Gülna po spodletelem vojaškem puču. Z večjim razumevanjem za turškega despota Erdogana si Unija pušča odprta vrata, da po 1. oktobru ne bo soočena z uresničitvijo njegove grožnje in novim valom beguncev na evropskih tleh. Kljub naraščajočemu političnemu pragmatizmu za turško vizumsko liberalizacijo te namreč ne bo postopkovno mogoče speljati skozi evropsko kolesje.