Če je po eni strani nadaljevanka fenomen, ki presega razumske razlage, pa je po drugi strani Martin Gruber odgovor na vse, kar se nam dogaja v polju zdravstva. Že lep čas je najlažje udrihati po njem. Nezadovoljnih preveč, interesnih skupin še več in populistov največ. Vsak dan se vam na ekranih pojavljajo modeli, ki vam solijo pamet, kako skrajšati čakalne vrste, kako nagraditi zdravnike, kako razbremeniti medicinske sestre in kako organizirati zdravstvo.
V čem je Gruber odgovor vsem tem kritikom? Zelo preprosto: Gruber rešuje in ne razglablja. Gruber nam v domove prinaša sliko zdravstvenega sistema, ki nima napak. In v katerem so vsi zadovoljni.
Najprej je zadovoljen on. Vedno dvigne telefon, vedno se odfura do pacienta, vedno sprašuje druge za mnenja, nikoli ne jamra, nikoli ne reče pacientu, da se nekaj ne da, paciente takoj pošilja na dodatne preiskave in nikoli ne reče, da je utrujen. Zato tudi iz njegovih ust ne boste slišali nobene čez zdravstveni sistem, nič čez zdravstvenega ministra, nič čez politiko in nič čez predsednika vlade ali predsednika države. Prosto po ljubljanskem županu: on dela.
Potem so zadovoljni pacienti. Vedno ima čas za njih, ne zahteva nobenih naročanj, nobenih napotnic in pacient ima občutek, da je Gruber tam zaradi njih in ne zaradi plače, službe, titule ali položaja. Vse je urejeno takoj v dobro pacienta. Tudi dodatni ultrazvoki, CT-ji, ki niso nikoli pokvarjeni, krvne preiskave, ki so sestavni del pregleda, in recepti, ki se lahko napišejo kar na havbi zelenega mercedesa.
In zadovoljna je celotna lokalna skupnost, ker ima takšnega doktorja v svoji sredini. Namreč, dr. Gruber ne bo nikoli rekel, da nečesa ne zna, da ne zna pomagati, da nima rešitve, ampak se lahko takoj prelevi tudi v terapevta, psihiatra, zakonskega svetovalca, prijatelja in ljubimca. On preprosto bogati tisti zeleni košček raja na Tirolskem.
Pri nas že lep čas rajsko deželo bogati Pop TV. S svojim programom je postal standard. Nekaj modernega, luštnega, izzivalnega, da se mu ne morete upreti. Pa ne zaradi nadaljevanke Gorski zdravnik. Predvsem zaradi informativnega programa. 24 ur ravno dovolj moralizira, ravno dovolj napada in ravno dovolj zabava, da mu nobena informativna oddaja ne more do živega. Tam se v pol ure zgodi čista dialektika. Recimo, enega se mora potunkati v blato. Ga nasaditi in odstreliti. Ministrica za zdravje je bila ta teden pravi kanonfuter. V ponedeljek totalno čudenje, da je šla za en teden na dopust v času, ko po njihovem vre v zdravstvu. Generalna sekretarka ni dovolj, da sprejme direktorje bolnišnic. Njene besede nič ne štejejo.
Potem pa po vsem ogorčenju in moraliziranju pride na vrsto Pop In. Čista katarza. In kdo je tam prva zvezda? Ekipa, ki na časovno enoto popije največ piva. Totalno resno se naredi prispevek in junake iz tistih, ki vse nažgejo v količini popitega piva. Eden od njih celo v kamero zmagoslavno poziva vse v Sloveniji, da naj se spustijo v boj z njimi, v katerem bodo itak izgubili. Norost? Ne, le paradigma, postavljena na glavo. Ministrico, ki skuša (uspešno ali ne) graditi zdravo družbo, nasadijo, tiste, ki se nalivajo s pirom, pa slavijo.
Tako kot rad Uroš Slak slavi tiste, ki brskajo po preteklosti. Da v papirjih in arhivih najdejo kakšnega novega udbovca, izdajalca ali sumljivega tipa, je zadovoljiv razlog, da potem ta sedi v studiu in na plano vrže nekaj hipotez, nekaj ad hoc zaključkov in povezav ter pri nas doseže občutek, da so vsi ena navadna udbomafijska banda. Igor Omerza je tako na dan prinesel namig, da je bil bivši predsednik Danilo Türk nekako povezan z Udbo. To pa zato, ker je v sedemdesetih obiskoval Ameriški kulturni center in so neki operativci zapisali, da bi ga bilo dobro kaj kontaktirati. Priznam, da nisem štekal Omerzovih akrobacij z arhivi, citati, Sončnico kot psevdonimom za Ameriški kulturni center, ampak sem se iskreno prestrašil.
Evo jih, raziskovalce, pa so me razkrinkali. Namreč, v tistih letih sem tudi sam hodil v ta center. Si sposojal revije, knjige in plošče. Bil tudi na kakšnem predavanju. In se morda v kakšni zabeležki malo zanesenega operativca znašel na spisku. Res se spomnim enega tipa, ki je v čitalnici tam vedno brskal po revijah in me nekoč nagovoril, zakaj domov nosim revijo Sports Illustrated z golfistom Jackom Nicklausom na naslovnici in ploščo Johna Coltrana My Favorite Things.
Vem, da je bil odgovor, da mi je to pač všeč, napačen. Tako za operativca, ki me je dal ne seznam sumljivih oseb, ki jih zanimata golf in jazz, kot za razne novodobne raziskovalce arhivov, ki so prepričani, da je bil moj odgovor le dogovorjena šifra. Šifra je bil tudi Slakov vzklik, da je ministrica za zdravje tebi nič, meni nič odšla na dopust. Saj vendar ne misli resno, da bi morala njega ali pa mene prositi za dovoljenje…
