Zbirka prinaša 21 bolj ali manj kratkih zgodb, ki se sprehajajo po hodnikih, sobah, ambulantah, po zakulisju in drobovju psihiatrične ustanove ter prikazujejo njen po sili razmer kaotični vsakdanjik skozi oči prvoosebne pripovedovalke, ki je ena od bolnic. Ton zgodbam daje njen specifičen pogled na svet, zamejen z živim, pikrim in domiselnim jezikom, ki se trudi za duhovit značaj zgodb in mu to večinoma tudi uspeva. Z ironijo prikazuje bolnišnični režim in tamkajšnje osebje. Skozi avtoričine portrete se kaže še naprej pretežno represivna in brezbrižna narava psihiatrične institucije, ki bolj kot zdravi in pomaga predvsem medikalizira. Predvsem pa so zgodbe zbir portretov vsakovrstnih značajev, ki so v bolj ali manj brezplodne metode zdravljenja prisiljeni, saj vsak s svojo večjo ali manjšo »norostjo« štrli iz dolgočasne sivine: od ženske, ki se je v bolnišnici znašla, ker nekega dne ni več hotela igrati dobre žene, do resnejših primerov čisto pravih ženskih šamank. Zbirka je poklon različnim tipom »težkomentalcev«, kakršnih večina konec koncev svobodno in brez diagnoz živi med nami.
Pripovedovalka skozi vse zgodbe snov veže na skorajda romanesken način, ne glede na to, da so zgodbe samostojne, zaokrožene, da se v njih pojavljajo vedno novi liki, da epizodno ubesedujejo izkušnje pripovedovalke. Takšne zbirke kratkih zgodb, ki imajo celo še več veznih elementov, ki pripovedi spajajo v razpršen roman, so danes nekaj običajnega, celo neke vrste smernica, če ne že kar kritiško priporočilo žanru. V Težkomentalcih je dominantni povezovalec gostobeseden pojasnjevalni avtorski slog, ki sicer podrobno izriše pogled na svet glavne junakinje, a v podobno duhovitem duhu morda vse preveč poenoti tudi prikaze drugih likov z različnimi življenjskimi usodami. Zgodbe so tako gosto tkivo prigod, ki jih obvladuje slog, tako gost, da po branju ostane vtis, da smo brali eno dolgo kratko zgodbo.
Svet psihiatričnih diagnoz, zanimiv sam po sebi, avtorica lokalizira izključno skozi eno optiko, s čimer ponuja zaprt nabor možnih interpretacij popisanih zgod. Težkomentalci izpustijo priložnost, da bi vsaj kakšna zgodba govorila skozi bolj objektivne oziroma dokumentaristične tone. Bolj je tema težka, zaznamovana, kompleksna in atraktivna, bolj se zdijo kompleksni, četudi zabavni registri v literaturi včasih odveč, še posebej če jih avtor uporablja preveč dosledno in brez predaha. Zbirki bi koristilo, če bi zgodbe stopale v bolj raznolike pripovedne registre, vsaj v posameznih nekoliko sprostile visoko napetost in čustveno vpetost v pripovedovanje ter ozvočile in opolnomočile morda tudi druga gledišča poleg tega, ki pripovedno najbolj leži avtorici.