To je le ena izmed neštetih šal o taščah, med katerimi so nekatere prav okrutne, presenetljivo veliko pa jih je povezanih s smrtjo tašče in srečo, ki jo ta dogodek povzroči predvsem pri moških pripovedovalcih šal.
Šale o taščah so stare toliko kot zahodna civilizacija. Pravzaprav je eno najstarejših šal o taščah zapisal rimski pisec Juvenal v svojih Satirah, natančneje v Satirah VI, ko je zatrdil, da človek ne more biti srečen, če je njegova tašča še živa. In od tedaj naprej so šale o taščah tako številne, da jim konkurirajo le še šale o blondinkah. Za oba tipa šal pa je značilno to, da skušata s humorjem omiliti frustracijo moških. To je sicer nekoliko grobo rečeno in v maniri psevdopsihologije, vendar je v tem nekaj resnice.
»Razlogov za tak odnos je več, med njimi je na prvem mestu gotovo pomanjkanje spoštovanja do žensk, predvsem do starejših žensk,« meni Nataša Pivec, zasebna raziskovalka, ki je v svoji doktorski nalogi o družbenem konstruktu slabih žensk raziskovala tudi odnos do tašč. Po njenem mnenju so tašče na ta način postavljene v pozicijo Drugih, tisti, ki se iz njih norčuje, pa ima navidezno moč. »Zafrkljiv odnos do tašč sprožijo moški. Osmešene ženske v šalah so način nadzora Drugih žensk. Poleg tega pa tudi omalovaževanja odnosa med materjo in hčerko. Močan odnos med materjo in hčerko lahko ogrozi avtoritativno moč moža in je zato grožnja moškemu redu.« Feministična interpretacija šal o taščah bi bila torej taka: moški si pripovedujejo šale o taščah, o materah svojih žen, da bi ohranili svojo patriarhalno pozicijo.
Beseda, ki izhaja iz otroškega poimenovanja
V tem bo bržkone nekaj malega resnice. Večina šal o taščah se res navezuje na odnos med moškim in ženino materjo. In teh šal skoraj nikoli ne pripovedujejo ženske, temveč so rezervirane za srečanja v moških brlogih. Šale o taščah so tako kot šale o blondinkah seksistične. V londonskem predmestju Barnet so uslužbencem mestnega sveta pred leti celo prepovedali pripovedovanje šal o taščah, češ da so za ženske sodelavke žaljive.
Čeprav tudi ženske niso imune za stereotip o taščah zmajih. Nehote morebiti rečejo, češ, hvala bogu, da moja tašča živi daleč. Ker je pač samoumevno, da je tašča nekaj negativnega.
Toda kdaj in zakaj je nastal mit o taščah zmajih? Odgovor na to je precej bolj zapleten, kot se zdi. Predvsem zato, ker o odnosu med taščo in mlado družino ne obstaja veliko raziskav, čeprav gre za enega najpomembnejših medgeneracijskih odnosov, za najbolj razširjeno obliko prisiljene, se pravi s poroko pridobljene sorodne vezi. »A to je še vedno obrobna tema, celo v feminističnih študijah,« je poudarila Nataša Pivec.
Zanimivo je, da celo etimološko beseda tašča – oziroma tast, iz katere izhaja beseda tašča – še vedno ni dokončno raziskana. V večini slovanskih jezikov se za opis osebe, ki je starš zakonca, uporablja izpeljanka iz staroslovanske besede tƄƄƄstь, katere izvor pa ni popolnoma pojasnjen. Ve pa se, da izvor besede tašča nima nobene povezave s poimenovanjem ptice taščice. »Iz ustreznic, ki jih najdemo ne samo v vseh drugih slovanskih jezikih, temveč še v izumrli baltski stari pruščini, sklepamo, da se je beseda tast razvila iz besede tis-tis, zato se zdi mogoče, da spada v skupino sorodstvenih oznak, ki so nastale s ponovitvijo zloga, torej tako kot prvotno otroške ma-ma, ba-ba, ta-ta, te-ta, tudi ded je takšen. Če je domneva pravilna, je bila tudi beseda tast prvotno otroška beseda, ki je označevala materinega očeta, današnji pomen pa je nastal tako, da je otrokov zorni kot povzel njegov oče, torej zet,« je izvor besede razložil Marko Snoj, vodilen slovenski etimolog. Na prvi pogled se namreč zdi, da v nasprotju z angleščino ali nemščino besedi tašča in tast ne nakazujeta sorodniške povezave. A očitno jo, na otroški način. V resnici je skoraj zabavno, da otroška beseda označuje nekoga, ki je dandanes sinonim za zmaja.
Če je res tako, potem se slovensko poimenovanje za zakončeve starše v ničemer ne razlikuje od poimenovanj v drugih evropskih jezikih, ki se bolj očitno navezujejo na sorodstvo.
»Motivacija svaštva po sorodstvu je srednjeveška inovacija dela zahodnoevropskega prostora,« razloži Marko Snoj. Tako poimenovanje se je najprej pojavilo v francoščini, kjer so starše zakonca s poimenovanjem celo opisovali kot lepe. »V francoščini se je tašči že v 13. stoletju reklo belle mère, kar dobesedno pomeni 'lepa mati', tastu pa beau père, torej 'lepi oče', pri čemer ima pridevnik 'lep' funkcijo prikupljanja.«
Od 16. stoletja naprej je ta način izražanja znan tudi v nizozemščini s poimenovanjema schoonmoeder (tašča) in schoonvader (tast) in takrat se pojavijo tudi angleški izrazi tipa mother-in-law. V stari angleščini teh izrazov ni. Takrat se je v angleščini tastu reklo sweor, tašči pa sweger. In samo še podrobnost o angleškem izrazu za taščo mother-in-law: v 19. stoletju je bil to tudi sinonim za staro neokusno pivo.
Tudi v nemščini uporabljajo za oznako staršev zakoncev pojem schwieger. Danes je to prvi del zloženke, izhaja pa iz stare indogermanske besede za mater zakonskega partnerja schwieger, ki so ji v 16. stoletju začeli dodajati še mutter, vater in sohn, za poimenovanje tašče, tasta in zeta, kasneje še tochter, za poimenovanje snahe. Ob tem zlobni komentarji nemudoma opozorijo na podobnost besed schwieger in schwierig, ki pomeni težaven.
Tudi v slovenščini imamo poimenovanje, ki se navezuje na nemško besedo za taščo. V delu Bele krajine in v Prekmurju za taščo po moževi strani uporabljajo besedo svekrva. Enako poimenovanje uporabljajo v hrvaščini in srbščini, kjer ločijo med materjo moža in materjo žene. Slednja je punica, ženin oče je punac. Svekrva je starejše poimenovanje kot tašča. »Poleg slovanskih to besedo poznajo tudi skoraj vsi drugi indoevropski jeziki. Sorodna je s staroangleško besedo za tasta sweor oziroma taščo sweger, pa z nemško Schwieger(mutter), latinsko socrus (italijansko suocera, špansko suegra), grško hekyrá, staroindijsko śvaśru, kar vse pomeni 'tašča'. Gre torej za praindoevropsko dediščino, za besedo, ki je prvotno pomenila 'žena poglavarja velike družine', to je tiste družine, v katero se je primožila snaha,« pojasnjuje Marko Snoj.
Žena poglavarja velike družine
Pa smo končno prišli do srži problema – in kako zanimivo, da v resnici izhaja iz izvornega poimenovanja za taščo: žena poglavarja velike družine. To je bila matrona, ženska, ki je gospodovala nad veliko družino, urejala zakonske zveze svojih otrok, skrbela za vzgojo vnukov. Tako kot to počnejo sodobne tašče zmaji.
Stereotip tašče zmaja je globalen fenomen, ki ga antropologi zaznavajo v različnih kulturah. Res pa je, da se te odnosa tašče in mlade družine lotevajo različno. Slavna kulturna antropologinja Margaret Mead je zapisala, da je bila med vsemi ljudmi, ki jih je proučevala, vedno vsaj polovica takih, ki bi med seboj in taščo najraje videli vsaj eno veliko džunglo. Nekatera ljudstva so šla celo tako daleč, da je odnos med taščo in zetom veljal za tabu. V nekaterih kulturah tašča zetu ne sme dati hrane, ker se hrana razume kot materinska ljubezen, ki jo lahko da le svojim otrokom, ne pa tujemu otroku, priženjenemu moškemu v družini. Pri aboridžinih velja denimo prepoved govorjenja s taščo, in to velja tako za moške kot za ženske. S taščo komunicirajo le prek tretje osebe, ki je največkrat zakonec, se pravi taščin otrok.
Slovenska sinologinja Jana Rošker je ugotovila, da so tudi na Kitajskem v zgodovinskih in literarnih dokumentih tašče prikazane kot tečnobe. Še več – lik tašče je na Kitajskem podoben evropskemu liku hudobne mačehe, ki muči pastorko, v primeru tašče seveda snaho.
V zgodovini je bilo kar nekaj tašč, za katere se ve, da so posegle v mlade družine. Madame de Montreuil, tašča markiza de Sada, je svojega zeta dala zapreti, ker je tolikokrat prevaral njeno hčerko Renée. Mary Moffat je slavnega raziskovalca Davida Livingstona zasledovala vse do Afrike, da bi se prepričala, da na ekspedicijah dobro skrbi za njeno hčerko in vnuke. Njena skrb je bila upravičena, saj je njegova noseča žena Mary kasneje na eni od ekspedicij res umrla zaradi malarije. Sara Delano Roosevelt je svojemu sinu Franklinu Rooseveltu in njegovi ženi Eleanor ob njuni poroki podarila popolnoma opremljeno hišo na Manhattnu z eno samo napako: v hiši je bil prostor tudi za taščo. Eleanor se je taščinega nadzora otresla šele, ko je njen mož postal senator in sta se preselila daleč stran.
Težave s taščo je imel tudi avstrijski cesar Franc Jožef, saj je njegova mama Zofija Bavarska, ki je sicer odobrila poroko s svojo nečakinjo, 16-letno Sisi, ubogo princeso imenovala »neumna bavarska goska«, ji odvzela pravico vzgoje otrok, cesarjevo družinsko življenje pa je postalo prava aristokratska telenovela: modna ikona Sisi je potovala po svetu, dokler je ni do smrti zabodel anarhist; kronski princ Rudolf je skupaj z ljubico, baronico Marijo Vetsero, storil samomor v Mayerlingu; Franc Jožef pa je uteho za mrtvo ženo in sina našel v dunajski igralski zvezdi.
Posesivne slovenske tašče
Slovenci v odnosu do tašč nismo nič kaj specifični. Tudi v slovenskem ljudskem slovstvu obstajajo zapisi o zloveščih taščah. Denimo v ljudski baladi Mlada Breda, kakor jo je zapisal Rodoljub Ledinski, slišal pa jo je v idrijskih hribih, tašča celo mori. Da bi bila stvar še hujša, je to tuja tašča. Balada namreč govori o mladem Turku, ki mu je sumljivo umrlo že osem nevest in ki se poroči z brhko Slovenko Bredo. Ko se mladoporočenca odpravita proti daljnemu domu, mlado Bredo tašča ubije, ves nesrečen pa nato umre še mladi mož.
Vendarle se zdi, da v času velikih medgeneracijskih družin odnos tašče do mlade družine morebiti le ni bil tako problematiziran. »Tako je zato, ker ni bilo romantičnega ideala zakonske zveze in popolne družine. Poročili so se zato, da so lahko obdelovali kmetijo, in to je bilo delo razširjene družine, ki je živela pod isto streho: stari starši, neporočene tete, strici ... Vsi so skrbeli za grunt, kar je bila prvotna naloga družine,« je prepričana Melita Kuhar, družinska terapevtka in vodja Svetovalnice. »Tudi za otroke je skrbela celotna družina, pa ne le družina, kar vas.«
V času nuklearnih družin, obremenjenih z medijsko podobo družinske idile, pa so odnosi predvsem med taščo in snaho lahko tako obremenilni, da zaradi tega razpade zakon. »Posebno v Sloveniji, kjer je dogma, da starši naredijo hiše, v katerih morajo živeti tudi otroci. Tako pod isto streho živita dve družini. Tašče so pogosto vsiljive, hodijo v stanovanje mladega para, vtikujejo se v vzgojo vnukov, zaničujejo snaho, ki ne zna ne vzgajati ne kuhati,« odnos tašč do snah opisuje Melita Kuhar: »Vmes pa je moški, sin. Pogosto se zgodi, da pade pod vpliv mame in nastopa proti svoji ženi.« Iz svoje prakse pozna primere, ko je zakon in s tem mlada družina dejansko razpadla zaradi vsiljive tašče.
V raziskavi, ki so jo leta 2012 naredili na portalu Zadovoljna.si, se je izkazalo, da je imelo 30 odstotkov vprašanih s taščami slab odnos. Pri tem se je res tudi izkazalo, da imajo moški s taščami boljši odnos kot ženske. In to ne glede na šale o taščah – le sedem odstotkov moških je dejalo, da ima s taščami slab odnos.
»Slovenske tašče so malce bolj posesivne, saj se po patologiji slovenskega naroda ženske namesto na moža, ki je odtujen in čustveno neprisoten, navežejo na sina kot na partnerja. V tem primeru pa je vsaka tuja ženska vsiljivka,« je prepričana Melita Kuhar. Slovenske tašče zmaji torej izhajajo iz mita slovenske matere, cankarjanske požrtvovalne matere, zaljubljene v svojega sina: »Moški potrebujejo kar hudo brco v rit, da se prebudijo in ugotovijo, da njihov odnos z materjo škoduje zakonu. Šele nato materi postavijo mejo in se postavijo na ženino stran.«
Zaradi tega tudi ni problematiziran odnos med tastom in mlado družino. »Tast je periferni lik, ki se ne spušča v dinamiko odnosov, kaj šele v vzgojo vnukov,« je prepričana Nataša Pivec. Pri tem opozori še na to, da je v sodobnem družbenem kontekstu stereotip tašče predvsem moški produkt. Tašča je označena za slabo žensko zaradi patriarhalne zarote proti ženskemu sestrstvu. »Ženske se ne smejo povezovati. To se kaže v vseh mogočih negativnih reprezentacijah ženskega sestrstva. Vsako povezovanje žensk se skuša zasmehovati ali očrniti. To so vse načini rokovanja z drugimi, drugačnimi. Ženske moramo vedno biti periferne moškim interesom.« Tudi antagonizem med taščo in snaho je iz patriarhalne pozicije prikazan kot boj za moškega. »Razlika je v tem, da ženina mama par obravnava enakopravno, medtem ko moževa mama nezavedno favorizira sina, snaho pa razume kot tekmico.«
Tašče poliamorične prihodnosti
Pa poglejmo tako: vsaka ženska, ki ima otroke, bo predvidoma nekoč v prihodnosti tašča. Ali se lahko ženske naučimo, kako ne biti tašče zmaji? »To je vprašanje osebnostne rasti. Naučiti se moramo sobivati s soljudmi na način, da se imamo lepo. To je zrelost v odnosu. Naučiti se moramo, da ne sodimo in da se ne vmešavamo v odnose drugih. Vendar to zahteva veliko zrelosti,« opozarja Melita Kuhar. V šali bi zmajevskim taščam priporočali, da naj začnejo spet živeti, naj si omislijo dejavnosti v tretjem življenjskem obdobju, saj jih je veliko. Tašče, pojdite na telovadbo, učite se kitajsko, počnite karkoli, samo pustite mlado družino na miru.
»To, kakšna tašča bo, je odvisno od tega, kako je bila ženska vzgojena, koliko je feministično pismena. Pravila so delana za moške, ženske se jim moramo prilagajati,« pa meni Nataša Pivec in dodaja, da bo zanimivo videti, kakšne bodo tašče v istospolnih družinah. »Takoj ko bodo istospolne družine postale tako normalne kot to, da se zjutraj zbudimo, se bodo tudi ti odnosi spremenili. Še večja sprememba bo, ko se bodo razširile poliamorične družine, ki so že realnost. Vprašanje je, kakšna bo tedaj vloga tašče.«
Ja, kako bo slovenska tašča sprejela to, da je njen dragi sinko poročen s svojim najboljšim prijateljem, občasno pa prespi tudi pri prijateljici, s katero ima otroka, ki pa ga vzgajajo vsi trije? Stereotipe o taščah kot slabih ženskah je težko razbijati, zato se bodo zagotovo tudi o poliamorični tašči pisale balade in pripovedovale šale.
