Jana Šimenc: Za vsako zdravstveno težavo raste aplikacija

V porastu so predvsem tehnologije, s katerimi merimo število prehojenih korakov, srčnih udarcev na minuto, pretečenih ali prekolesarjenih kilometrov, ne/prespanih ur, porabljenih in zaužitih kalorij in podobno. Govorimo o intenzivnem samokvantificiranju ali merjenju, analiziranju in spoznavanju samega sebe prek podatkov, pridobljenih z različnih nosljivih naprav. Aplikacije uporabnike in uporabnice nagovarjajo in zavezujejo k zdravemu načinu življenja. A za na videz koristnimi idejami se skrivajo tudi številne pasti in interesi.

Jana Šimenc je raziskovalka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU. Že dalj časa se ukvarja s področjem antropologije zdravja, zdravljenj in bolezni. Sodelovala je v več mednarodnih raziskavah in aplikativnih projektih s področja javnega zdravja, nasilja v družini ter transplantacijske medicine. V doktorski raziskavi Alergična družba: medicinskoantropološki pogled na alergije je v razmislek ponudila večplastne zadrege, ki ustvarjajo sodobno alergično družbo. Ukvarja se tudi z etičnimi in strokovnimi dilemami v transplantacijski dejavnosti ter ozaveščanjem javnosti glede darovanja organov za namen zdravljenja.

Z razvojem tehnologije in globalizacijo interneta ob prelomu tisočletja, ko je vstopil tudi v medicino, neprestano nastajajo nove besede in koncepti, še nedorečene skovanke. Digitalna medicina najširše pomeni vnašanje digitalnih rešitev na področje zdravstva. Del tega je eZdravje, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija definira kot del zdravstvenih aktivnosti z e-komponentami; to so e-recepti, e-kartoteke, e-povezave med bolnišnicami. Prvotna težnja vpeljevanja eZdravja je bila, da izboljšajo dele medicinske dejavnosti, vezane predvsem na procesne in sistemske ureditve. Novejši derivat eZdravja je mZdravje. Pod tem izrazom razumemo mobilno zdravje, torej zdravje, povezano z rabo prenosnih naprav in mobilnih aplikacij.

Tudi telemedicina je izpeljanka iz eZdravja in pomeni zdravljenje na daljavo. Zdravniki oziroma zdravnice torej z uporabo različnih monitorjev in drugih informacijsko-tehnoloških rešitev obravnavajo paciente »v živo«, vendar na daljavo. V Sloveniji imamo nacionalni program za obravnavanje možganske kapi na daljavo Telekap, ki je del naših e-zdravstvenih rešitev. Pri možganski kapi je ključen čas ukrepanja in strokovnjaki specialisti, ki sicer niso neprestano na voljo v manjših zdravstvenih centrih, lahko s pomočjo tehnologije na daljavo prepoznajo in diagnosticirajo možgansko kap. S tem hitreje nudijo ustrezno specialistično strokovno pomoč in ukrepajo. Sicer pa je telemedicina pomembna rešitev za oddaljena, prostrana območja, kjer ni enostavnega in hitrega dostopa do zdravstvene oskrbe.

Razvijanja in rabe mobilnih aplikacij na področju kliničnega zdravljenja je relativno malo, saj je le tretjina vseh mobilnih aplikacij s področja zdravja namenjena informiranju in opozarjanju glede jemanja zdravil ali specifičnim zdravstvenim težavam. Med slednjimi pa prednjačijo spletne aplikacije, namenjene diabetesu, duševnemu zdravju ter reproduktivnemu zdravju žensk oziroma nosečnosti. Področje klinične medicine je namreč izjemno kompleksno, občutljivo, zahteva tudi interdisciplinarne pristope, več je sistemskih, pravnih omejitev.

Medtem industrija in raba aplikacij s področja samozdravljenja, preventive, zdravega življenja in rekreacije buhtita, na voljo je že več kot 175.000 tovrstnih mobilnih aplikacij. Razvoj merljivih naprav gre vse bolj v smeri pasivne oziroma avtomatizirane rabe, torej da uporabniku ni treba razmišljati, ali ima prenosni telefon s seboj, se truditi in vključiti aplikacijo, temveč ima senzorje za merjenje določenih aktivnih in življenjskih funkcij neprestano na sebi, vključene in aktivne. Zato se denimo razvija tudi tako imenovani pametni nakit, ki je čedalje bolj estetsko oblikovan, deluje kot modni dodatek in se ga lahko neprestano nosi. Gre seveda za izrazito tržno razmišljanje, srž problema pa so človekove težave, težnje, strahovi, ki so postali tržna niša za številne industrije.

Industrija razvoja aplikacij deluje pod geslom »za vsako tvojo težavo obstaja aplikacija«. Zadaj vas nenehno nekdo vodi. Na videz smo upravljalci svojih teles, saj pridobivamo osebne podatke, ki nam dajo sliko, oceno o nas samih, in na podlagi teh podatkov vzpostavljamo svojo identiteto, se z njimi identificiramo, optimiziramo. In ti podatki postajajo del nas, del naše resničnosti in življenjskih izkušenj. Dajejo nam odgovore, kdo smo in kakšni se kažemo okolju okrog nas.

Gre za tako imenovano samokvantificiranje, ki postaja gibanje že na svetovni ravni. Leta 2007 sta skupnost za samokvantificiranje ustanovila novinarja in urednika revije Wired, do zdaj pa se je ta termin razširil tudi v splošno, širšo rabo. Samokvantificiranje je pojem, ki označuje vse aktivnosti samomerjenja, samoanaliziranja, primerjanja z drugimi, nenehnega vzpostavljanja samega sebe s pomočjo mobilnih merljivih naprav.

Z rabo raznolikih aplikacij, senzorjev, naprav uporabniki nenehno proizvajajo ogromno podatkov. Govorimo o mega podatkih, ki se shranjujejo v elektronskih oblakih, in ta vidik sodobnih tehnologij je izjemno problematičen. Podatki postajajo celo nova »nafta«, izjemno bogastvo, ki ga je mogoče prodajati. Razvija se torej industrija na podlagi podatkov in ob tem se razmišlja, na kakšne načine jih je mogoče uporabiti in spremeniti v tržno vrednost. Na primer, na področju zdravega življenja in rekreacije podatki razkrivajo vedenjske vzorce posameznikov; podjetja lahko zbirajo podatke in jih prodajajo korporacijam, ki razvijajo denimo nadaljnje proizvode za uporabnike, kot so kosi oblačil, dodatna športna ali tehnološka oprema, povezana s športno aktivnostjo. Vsi proizvodi pa se seveda povezujejo ali so sodobnejše verzije merljivih naprav. Na ta način se komercializira celotno področje.

Uporabniki oziroma uporabnice premalo razmišljajo o tem, kaj se dogaja z njihovimi osebnimi podatki, kam gredo, kdo jih ima, ali imajo dostop do izbrisa podatkov, kdo jim zagotavlja ohranitev podatkov v primeru prenehanja delovanja podjetja, ki upravlja s posamezno spletno rešitvijo, kdo vse uporablja in zlorablja njihove zgodbe in izkušnje. Te izkušnje v resnici brezplačno dajejo korporacijam. Tudi angleški sociolog Christopher Till govori o zastonjskem delu, ki ga, večinoma v našem prostem času, na ta način opravljamo za korporacije.

Svojevrstne težave povzroča tudi raba aplikacij za pridobivanje podatkov v kliničnih raziskavah. Obstaja namreč že nekaj raziskovalnih orodij, ki omogočajo hitro pridobivanje podatkov v globalnem kontekstu. Vendar se tu pojavi več ključnih raziskovalno-etičnih vprašanj, kot so kakovost in verodostojnost raziskav, privolitev v sodelovanje, nepristranskost pridobljenih podatkov in podobno.

Drži, z aplikacijami se razširja omejeno, zelo tehnicistično, normativno razumevanje zdravja in bolezni, krivda za obolenje pa se še intenzivneje prenaša na posameznika. Hkrati je vse manj pozornosti usmerjene na širše, sistemske probleme ter centre moči, ki med drugim ustvarjajo okoliščine za obolenja ali neenakost na področju zdravja. Aplikacije pritiskajo na ljudi, da se vedejo tako, kot je zaželeno. A uporabniki se zgolj navidezno samozdravijo, s tem ko se vključujejo v sisteme vodenja, merjenja, nadzorovanja, ko se torej samokvantificirajo. Tehnologije se namreč predstavljajo kot objektivne, nevtralne, zunaj nas, vendar se ravno pri aplikacijah pokaže, da to ne drži. Tehnologije so vedno del družbene konstrukcije realnosti in ob vsem tem nove tehnologije na področju zdravja razširjajo ideje o normativnem, srečnem, produktivnem posamezniku, ki je odgovoren za svoje življenje, ki lahko prepreči vse bolezni, ki je sam kriv, če zboli. Zbolel pa je, ker ni bil dovolj dober, discipliniran, priden, ker ni sledil načrtu, normi, zastavljeni v aplikaciji.

Z vstopanjem novih tehnologij na področje zdravja in zdravega življenja se na eni strani posplošuje in poenostavlja človekova izkustva, na drugi strani pa se določa norme, kaj je zdravo in kaj je prav. To je omejena interpretacija zdravja in dobrega počutja. Francoski filozof George Canguilhem je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zelo nazorno opozoril, zakaj neka medicinska normativnost ne zadovolji povsem koncepta na individualni ravni. Neka norma je vedno dinamična v realnem življenju posameznika. Nekdo lahko povsem običajno živi z višjim pritiskom ali holesterolom in ga to ne moti, medtem ko drugemu škodijo že minimalna odstopanja od »normalnih«, normativnih vrednosti. Norme na področju razumevanja zdravja so lahko zelo problematične, kajti človekovo življenje je izjemno dinamično in kompleksno in ga je težko omejiti samo na številke, kar počnejo merljive naprave.

Zanimivo je, da lahko razvijalci aplikacij pogosto tudi zlorabljajo medicinsko retoriko; prevzemajo strokoven jezik in spletne vsebine predstavljajo tako, kot da gre za delo medicinskih strokovnjakov, kar ne drži v vseh primerih. S tem med splošno javnostjo pridobivajo večje zaupanje in kredibilnost.

Na področju interpretacije podatkov pa lahko pride do tako imenovanega kontekstualnega kolapsa, saj aplikacije ne kontekstualizirajo podatkov, torej jih ne umeščajo v okoliščine. Nekdo ima lahko na primer povišan srčni utrip zaradi neke dejavnosti, ki je aplikacija ne zaznava, in se mu oglasi alarm, da ima predolgo časa previsok pritisk. Gre za banalen, vendar nazoren primer, kako se lahko povečuje strahove glede morebitnih bolezni. Posledično si posamezniki oziroma posameznice sami postavljajo diagnoze, kar je v klinični medicini postal problem. Govorimo o tako imenovanih pacientih strokovnjakih, ki s podatki, pridobljenimi iz aplikacij, ali z iskanjem na spletu in forumih ustvarijo diagnozo in prihajajo v zdravniško ordinacijo z izdelanim terapevtskim načrtom ter zahtevo po določeni terapiji.

Za zdaj je na tem področju malo poglobljenih, dolgotrajnih raziskav, pri nas še ni kulturnoantropoloških raziskav. Težava je v tem, ker se širše področje digitalne medicine izjemno hitro razvija, že v obdobju pol leta se lahko zgodijo večji tehnološki preskoki, težko jim je slediti, kaj šele jih poglobljeno in dolgotrajno raziskovati, kot to sicer počnemo v antropologiji. Tuje raziskave nakazujejo, da naj bi vnos digitalnih tehnologij v zdravstvo spremenil razmerja moči, zmanjšal avtoriteto strokovnjakov ter tudi opolnomočil paciente. Hkrati raziskave kažejo, da vnos podatkov z aplikacij v zdravniške ordinacije lahko povečuje delovne obremenitve zdravnikov in ovira terapevtske procese. Med drugim tudi vsi zdravstveni delavci niso vešči rabe spletnih rešitev. Prav tako je za interpretacijo podatkov potrebno določeno znanje, ki ga nimajo vsi. Vprašljivi sta tudi natančnost in kredibilnost podatkov.

Vpeljevanje rešitev s pomočjo aplikacij v klinično prakso je pri nas odvisno od posameznikov, ki so naklonjeni raziskovanju novih tehnoloških potencialov in posameznim tehnološkim rešitvam. Pri nas se več denimo raziskuje na področju diabetesa in revmatologije. Kot primer lahko navedem zagonsko podjetje Modra jagoda, ki je v sodelovanju z revmatološkim oddelkom na UKC Ljubljana razvilo že dve aplikaciji, namenjeni izključno strokovni javnosti. Aplikacija »Revmahelper« naj bi bila letos celo razglašena za najaplikacijo na področju revmatologije.

V našem okolju imajo zdravniki že tradicionalno izjemno pomembno vlogo v lokalni in širši skupnosti, izjemno cenimo in si želimo imeti z zdravniki oseben stik. Za zdaj še ne moremo govoriti o tretjem akterju v ordinaciji – o aplikaciji. Drugačna pa je slika na primer v Ameriki, kjer je raba novih tehnologij, kot so 24-urna dostopnost do zdravnikov, posvetovanje na daljavo, zdravniško spremljanje pacienta »v živo« in podobno, vpeta v klinično prakso, vendar predvsem v zasebnih praksah. Gre za elitistične prakse, dostopne le bogatejšim. Tam je pacient potrošnik, ki plača za določeno storitev.

Pomembno je opozoriti, da je na področju digitalne medicine še vedno prevladujoča tehnološko-utopična miselnost, torej kako bo tehnologija opolnomočila paciente, zmanjšala stroške, razbremenila zdravstveno osebje in podobno. Vendar ima internet omejene demokratične zmožnosti: še vedno nimajo vsi dostopa do interneta, prav tako so omejene možnosti dostopa do pametnih naprav, digitalne spretnosti in veščine so neenakomerno razporejene. Pri razvijanju aplikacij je mogoče opaziti, da se jih večinoma proizvaja za privilegirani družbeni sloj, za mlajše, pri katerih tako ali tako večinoma gre za dobro počutje in imajo možnost nakupa pametnih naprav. Po drugi strani so tudi starejši prepoznani kot tržno izjemno zanimiva skupina, vendar se jih razume kot skupino, ki potrebuje le nadzor in vodenje. Večinoma pa se izključuje manj premožne, obrobne skupine ter tiste, ki so hudo bolni, v resnejših življenjskih stiskah. Pogosto imajo manj privilegirani tudi omejen dostop do tehnologij in hkrati nimajo ustreznih digitalnih znanj in veščin. Zato so potenciali digitalnih tehnologij na področju zdravja lahko zelo omejeni in diskriminatorni.

Obstaja bogastvo raznolikih izkušenj in praks, ki jih uporabniki ustvarjajo z rabo aplikacij. Nemogoče je zaobjeti vso kreativnost, nenačrtovane prakse in ideje, ki nastajajo. Vendar če se omejim na kritičen pogled, ima raba aplikacij širše družbene posledice, o katerih ljudje ne razmišljajo, ampak hrepenijo po digitalnih fetiših in lastni optimizaciji. Uporabniki kot fetiše spremljajo in uporabljajo različne tehnološke objekte, od pametnih telefonov do pametnega nakita, skratka kupujejo visoko estetizirane naprave, ki so postale tudi statusni simbol v družbi. Poveličuje se jih, malikuje, pretirano ceni, hkrati pa v njih vgrajeni računalniški algoritmi napovedujejo našo prihodnost. V tem kontekstu lahko nove tehnologije razumemo tudi kot obliko magije.

Sicer pa, če smo uspešni, disciplinirani in sledimo navodilom iz pametnih naprav, ne prihaja do zapletov. Uporabnik aplikacije se počuti dobro, zadovoljno, uspešno, dosega cilje, ki mu jih zada aplikacija. Večji problem nastane v obratni situaciji. Ko uporabniku ne uspeva dosegati ciljev, se lahko pojavijo pretirani strahovi, samoobtoževanje ter samoponiževanje. Raziskovalka Nafus Dawn omenja zanimivo analogijo z razvojem osebne tehtnice, ki so jo ob nastanku predstavljali kot orodje, ki bo občutno pomagalo pri procesih zmanjševanja telesne teže. Izkušnje pa so pokazale ravno nasprotno: tistim, ki ni uspevalo, je samo povečevala občutke krivde, neuspeha, tegobe, strahove. Podobne izkušnje lahko prenesemo na rabo aplikacij.

Zanimivo pri uporabi aplikacij je še, da uporabniki spreminjajo poti gibanja in življenja, saj dajejo prednost lokacijam, kjer je omogočen dostop do brezžičnega interneta. Na povsem tehnični ravni jih frustrirajo neželena prekinitev internetne povezave, kvarjenje in nenehna potreba po sinhroniziranju in nadgrajevanju pametnih naprav. Ob uničenju ali okvari pametne naprave se tudi izgubljajo podatki. Nezadovoljstvo nastane, če pozabijo pametno napravo doma ali kje drugje, saj potem vse življenjske funkcije ali aktivnosti v tedenski ali mesečni statistiki ne bodo beležene. Ravno zato se v zadnjem času teži k temu – to so ugotovili tudi razvijalci aplikacij – da se merljive naprave ne vežejo le na prenosni telefon, ki od nas zahteva posebno skrb in pozornost, da ga imamo ves čas pri sebi, ampak se izdelujejo nosljive naprave v obliki ur, nakita, majhnih senzorjev, ki jih vtakneš v neki del obleke, ki so čim manj opazne. Tehnološki napredek je sicer opazen, naprave so čedalje manj občutljive, aplikacije vedno bolj natančne, a še vedno ne povsem. Več raziskav in krajših poskusov je pokazalo, da aplikacije za merjenje življenjskih funkcij in aktivnosti prikazujejo različne rezultate.

Stvari, ki se jih danes uporablja za to, da se ljudje odzivajo na želen način, imajo nastavke v družbi že iz davnih časov. Tu ni nič novega. Nečimrnost, narcizem, tekmovalnost, želja po doseganju lastnega optimuma, vse to je bilo prisotno že prej. Prav tako je zdravje že dalj časa poblagovljen koncept, izjemno hvaležen za trženje. Nove tehnologije so vsa omenjena občutja in okoliščine le potisnile na dodatno, višjo raven oziroma so jih potencirale. Poenostavlja se predvsem človekovo bivanje in celotno izkustvo, ideja razvijalcev aplikacij pa je ustvariti vtis, kot da imajo rešitev za vse: za vsako težavo, strah, željo, problem, bolezen. Lahko si samo naložiš aplikacijo, ta pa ti bo pomagala rešiti težavo. To lahko karikiramo na primeru Silicijeve doline, ki naj bi človeka odrešila vseh bolezni, tegob, neželenih vedenjskih vzorcev in praks.

Aplikacije nas oddaljujejo od izkušnje življenja, napeljujejo nas k samodiscipliniranju, samovrednotenju. Ne nazadnje tudi okupirajo naš prosti čas. V času, ko naj bi bil človek svoboden, to ni več, ker ima program, ki mu mora slediti. Dodatna neželena posledica na družbeni ravni je tudi naraščanje narcizma, saj tehnologije spodbujajo ukvarjanje s samim seboj. Razvija se tekmovalnost, razvrščanje na uspešne in neuspešne posameznike, poglabljajo se socialne razlike. Dovolj je že, da pogledamo podobe iz reklam, ki se nam prikazujejo ob aplikacijah: gre za podobe »lepih«, mišičastih, zdravih, večinoma belopoltih, urejenih. Te problematične podobe celoten svet kolonizirajo z idejami zahodnega sveta. Hkrati ne zaobjamejo raznolikosti. Človeška družba je izjemno heterogena, raznolika, bogata. In te norme, ki sledijo določenemu modelu srečnega in zdravega posameznika, so problematične.

Tudi glavni moto gibanja samokvantificiranja je »spoznaj samega sebe prek številk«. Če ga razumemo kot analogijo starodavnemu zapisu v preročišču v Delfih »spoznaj samega sebe«, gre ravno za njegovo nasprotno razumevanje. Bistvo starodavnega zapisa je veliko globlje, saj spoznavanje samega sebe ni pot razuma, temveč pot duha, celostne biti.

Ta populacija je zelo velika, statistike glede rabe raznovrstnih pametnih in nosljivih naprav s področja zdravja in zdravega življenja kažejo vedno večje številke. Večina ljudi ima oziroma meni, da ima težave s svojim zdravjem, da preveč sedijo, da so pretežki, da ne najdejo motivacije za premike, spremembe navad in podobno. Zanimivo pri aplikacijah je, da pogosto vsebujejo elemente igre, kar se imenuje poigritev. Tovrstna psihologija te motivira, nagrajuje, zbiraš točke, osvajaš nagrade, vse je zabavno, skratka: elementi igre naj bi spodbudili gibanje oziroma sledenje izbrani dieti, treningu in podobno.

Izkušnje uporabnikov in uporabnic pa so raznolike. Nekateri se najdejo v tovrstnem vodenju, dosegajo želene rezultate in izboljšajo svoje počutje. Potrebujejo nekoga ali nekaj, kar jih pri dnevnih aktivnostih nenehno opozarja, nadzira, vodi. Na primer, fitbit zapestnica zavibrira, če predolgo sediš, ali te opozori, ko moraš spiti kozarec vode. Vendar raziskave kažejo, da 60 do 70 odstotkov uporabnikov po pol leta aplikacijo opusti, ker se je naveliča oziroma ker dolgoročno ne spremenijo svojih življenjskih navad. Človekovih navad in vedenja ni tako enostavno spremeniti. Tu se potem pokaže realnost učinka aplikacij.

Pomislimo samo na to, koliko časa in na kakšne načine se govori o škodljivosti kajenja cigaret, pa številni še vedno kadijo. Ali če pogledamo programe na področju ozaveščanja o pomenu posmrtnega darovanja organov za namen zdravljenja. Za nekega zunanjega opazovalca bi bila tehnološka rešitev enostavna: razvije se aplikacija, ki bo omogočala vpis v sistem, in s tem pridobiš bazo darovalcev. Ampak ideja v realnosti ne deluje. Kompleksnosti človekovega bivanja ne moremo omejiti zgolj na računalniške algoritme in težave reševati z aplikacijami.

Vendarle ni tako ekstremna, kot je morda v Veliki Britaniji. Dovolj je vožnja z metrojem ali vlakom in že lahko vidimo, kako večina med čakanjem ali vožnjo nenehno gleda v prenosne telefone. Zaznava se potencirana redukcija človekovega bivanja. Mi smo kot vedno le malce v zaostanku, tudi na področju razvijanja tovrstnih aplikacij in glede uporabe na vsakodnevni in medicinski ravni.

V Veliki Britaniji in tudi drugod so sicer ta hip izjemno priljubljene aplikacije, ki merijo aktivnosti med spanjem, kar kaže na razširjenost problemov z nespečnostjo. Ogromno ljudi uporablja aplikacijo ali nosljivo napravo, ki meri aktivnosti med spanjem, faze spanja, kakovost in čas spanja in podobno. Na podlagi pridobljenih podatkov uporabnik prejme analizo in oceno o njegovem počutju. Ti podatki ljudi naravnost navdušujejo, morda zato, ker se s tem razkriva skrivnosti našega bivanja v času, ko se svoje zavesti ne zavedamo – zdaj pa nam enostavna naprava razkrije našo aktivnost ponoči. Zadaj je spet želja po nenehnem nadzorovanju, upravljanju in discipliniranju našega življenja.

Ne morem napovedovati prihodnosti. Na podlagi dosedanjih praks lahko le zaznavamo smeri razvoja. Usmeritev k individualizirani, personalizirani medicini zahteva več kritičnih premislekov, predvsem pa bilo zaželeno ne tako nekritično sledenje nekim trenutno prevladujočim idejam o odrešitvi človeka s pomočjo tehnologij. Čeprav imajo tehnologije tudi izjemne potenciale, posamezni bolniki so izjemno veliko pridobili, denimo na področju avtizma. Tudi gibalno ovirani s podporo tehnologij živijo bolj funkcionalno in samostojno. Dobro bi bilo graditi na dobrih praksah, ki ljudi povezujejo, ki spodbujajo solidarnost, vemo pa, da aplikacije gredo ravno v nasprotno smer – spodbujajo individualnost in sledenje normam.

V naši družbi zdravje velja za največjo vrednoto. Kljub vsem naporom, ki jih na družbeni in individualni ravni vlagamo v področje zdravja, nismo bolj zdrava družba. Če pogledamo drugo plat medalje, so čakalne vrste v zdravstvu predolge, vedno več je bolnih. Pri tem je problematična tudi želja po popolnosti, saj se že za najmanjšo težavo zatečemo k zdravniku in zahtevamo zdravljenje, kar je posledica pretirane medikalizacije. Gre za procese, ko se vse več vsakdanjih aktivnosti in procesov, kot so starost, pretirana občutljivost, vzhičenost, utrujenost in podobno, nadzoruje in zdravi. Če poenostavim, mediji in medicinski strokovnjaki nas nenehno opozarjajo na možnost obolenj, paziti moramo na vsak korak, nevarnosti in bolezni prežijo na nas vse naokrog, nevarno in škodljivo je vse, od sonca, klopov v gozdu do več vrst hrane. Hrana tako ali tako že dalj časa ni več okusna ali neokusna, temveč zdrava ali nezdrava.

Pa ne zgolj biomedicina, tudi številna društva s programi ozaveščanja in preventive pri posameznem obolenju težijo k pretiravanju, napovedovanju tvegane prihodnosti. K sodobni skupinski medikalizaciji svoj delež dodajo tudi oblike komplementarnega in holističnega zdravljenja, ki prav tako izvajajo discipliniranje posameznikov, ideje o zdravju in zdravem načinu življenja pa imajo moralistične konotacije. So del sistema, v katerem človek išče zatočišče, izhodišče, potrdilo za svoje težave in občutenje odrešitve. Zdravstvene aplikacije so le še dodatna oblika discipliniranja, nadzorovanja in medikaliziranja. Z digitalnimi rešitvami tudi vse več vsakdanjih izkušenj spreminjamo v podatke in s tem ustvarjamo družbo, ki daje prednost, moč in vrednost podatkom, pred drugimi oblikami vedenja in izkustva. Vendar, kot rečeno, bogastva človekovega življenja ne moremo omejevati zgolj na številke. To je siromašenje razumevanja človekovega bivanja.