Marsikdo se bo tem trditvam posmehnil. Saj vendar živimo v stoletju pametne tehnologije. Tiskani učbeniki so živ dolgčas. Memoriranje? Zakaj le? Saj vse piše na internetu. Podčrtovanje? Izguba časa. Vrnitve v analogne čase, bi še slišali, ni več, prihodnost naših otrok je digitalna. S kakšno pravico jim torej kdo odreka blagodati moderne tehnologije in zgodnje uvajanje v digitalni svet?
Avtorja trditev iz uvoda in znamenite knjige Digitalna demenca uglednega nemškega psihiatra in nevrologa Manfreda Spitzerja takšni ugovori niti malo ne ganejo. Na podlagi ugotovitev vrste znanstvenih raziskav ostaja neomajen. Če spomina ne uporabljamo, slabi. Če se neki dejavnosti odrečemo, živčne celice odmrejo. Digitalni mediji zagotovo škodujejo, kako velika je škoda, pa je odvisno od odmerka in od starosti otroka. Kolikor mlajši je in kolikor več časa porabi zanje, toliko večja je škoda. Na neizbežno vprašanje staršev »koliko ur na pametnem telefonu je še varno?« trmasto odgovarja z vprašanjem: zakaj bi otroku dali nekaj, za kar veste, da škodi?
Kaj nam je torej storiti v času, ko tudi otroški vozički z vgrajeno tablico niso več redkost? Se je treba prepustiti toku sodobnosti, tako kot smo se mu prepustili po iznajdbi tiska? Kar zadeva starše, je stvar jasna: vsak bo »varno količino« določil v skladu s svojim znanjem, vrednotami in odgovornostjo. Povsem drugo vprašanje pa je, kako varen naj bo šolski digitalni odmerek. Šola je namreč obvezna, digitalna modernizacija pouka pa veliki posel založb, ki v dilemi med zaslužkom in previdnostjo vselej dajo prednost prvemu.
Digitalni naskok na šole je tih, a učinkovit. Ena od založb se je pohvalila, da je vsaj en njen interaktivni učni komplet izbralo kar 49 odstotkov vseh osnovnih šol v državi. Šolska oblast pa molči. Kot da je to ne zadeva. In to je tisto, kar zaskrbljuje. Pouk v naših šolah spreminjajo (digitalizirajo) založbe, ne pa vlada z izoblikovano politiko za to področje. Namesto da bi pristojnim strokovnim institucijam, recimo zavodu za šolstvo, naročila študije, na podlagi katerih bi se odločila, koliko digitalnega vključiti v kateri razred in kako, nemo opazuje neznosne manipulacije založb. Že omenjena založba na primer svoje e-komplete oglašuje z rezultati »evalvacijske študije« o uporabi e-gradiv, ki da je potrdila »pozitivni vpliv na poučevanje in učenje«. Toda raziskavo je plačala založba sama, raziskovalka (s FF!) pa ni opravila nič drugega kot marketinške raziskave o zadovoljstvu uporabnikov. Med drugim je na primer ugotovila, da so učne ure bolj dinamične, učitelji pa da porabijo manj časa za priprave... Znanost, da te kap! In tovrstna dobro plačana preproščina mirno kroji usodo slovenskih otrok.
Prof. Spitzerja to ne preseneča. Informacijski velikani, kot so Apple, Google, Microsoft, Intel, Nintendo, IBM, ne podkupujejo več posameznih raziskovalcev, kot so to v prejšnjem stoletju počeli proizvajalci cigaret, temveč cele inštitute. Vlade pa stojijo križemrok, neredko podkupljene tudi same. Račun nam bo izdala prihodnost, d. o. o.
