»To igrišče pa poznam, tukaj smo bili z vrtcem!« se je nepričakovane domačnosti razveselila drobna prvošolka, ki jo je najprej pred vhodom v njeno novo šolo prestrašil glasen cerkveni zvon, ko je odbil pol deseto uro zjutraj. Kljub zgodnji uri se je takrat na s soncem obsijanem šolskem igrišču črnuške osnovne šole narodnega heroja Maksa Pečarja že nabralo kar nekaj staršev, ki so se z ranim prihodom izognili gneči.
Še pred začetkom sprejema nove generacije črnuških prvošolcev sta na svoje mesto prihitela tudi Ivica Ogrin in Janez Flajnik, ki skupaj s Hermanom Brataničem že šest let varujeta otroke na zadnjem delu šolske poti in delata red na ozkem prehodu od Dunajske ceste do šole. In to ne le na prvi šolski dan, ampak vsako jutro vse šolsko leto. »Trije prostovoljci smo, vsak dela en teden, tako da prideš na vrsto na tri tedne,« sta uigrano pojasnila stara znanca staršev, katerih otroci so že obiskovali prvo triado na starejši črnuški šoli.
Z avtom najraje do vhoda
»Zjutraj poskrbimo, da staršem sploh ni treba iz avtomobila, saj gre tako bolj tekoče. Odprem vrata, vzamem torbo, zaprem vrata in že odpelje naprej. Kakšnemu otroku tudi odnesem torbo do vhoda, če je treba,« je opisal Flajnik svoje povsem prostovoljno delo na navaden šolski dan, včeraj pa s kolegico Ogrinovo nista imela preveč dela, saj je večina staršev pripeljala otroke peš ali s kolesom. Že v torek jih je namreč ravnateljica na prvem roditeljskem sestanku seznanila, da na majhnem prostoru pred šolo ne bo mogoče parkirati. Njeno sporočilo je očitno zaleglo, a nekaj posameznikov se je vseeno odločilo, da bodo svojim otrokom skrajšali pot do igrišča, kolikor se bo le dalo.
»Poglejte, kako pripeljejo tukaj dol, čeprav je z Dunajske tukaj prepovedano zaviti desno!« je pokazala Ogrinova, ki ob takšnih kršitvah ne more, da se ne bi razburila. Že šest let je del edine stalne šolske prometne službe v Ljubljani, ker je dolga leta poučevala v tej šoli in dobro pozna problematiko prometa okoli šole, ki stoji poleg vrtca na eni in cerkve ter pokopališča na drugi strani.
Nekoč je bilo stanje veliko slabše, ni bilo niti pločnikov, je spomnila. Zdaj na svojih mestih stojijo prometni znaki, dvignili so prehode za pešce, postavili količke, toda nekateri starši še vedno vztrajno rinejo do šolskih vrat. »Malo jih opozorimo in nekateri opozorila sprejmejo lepo, kakšen pa nas tudi kam pošlje. Skoraj vsak teden me en spravi v slabo voljo ali prestraši,« je dodala Ogrinova, ki jo najbolj žalostijo tisti, ki kršitve brezobzirno ponavljajo. Ena mama že vsa leta krši vsa pravila in nikoli ne pozdravi. A na srečo so takšni starši izjema, ne pravilo, sta potegnila črto prostovoljca.
Vsem se mudi
Upokojena učiteljica Ivica Ogrin se še zelo dobro spomni svojega prvega šolskega dne, ki ga je preživela v vlogi učiteljice. Še več, spomni se tudi vseh imen in priimkov svojih prvih učencev, ki jih ima zapisane na fotografiji. Ta je še iz časov, ko je učila v Vodicah, v Črnuče je prišla sredi sedemdesetih let. »Takrat je imela šola samo dve učilnici in pouk je potekal v turnusu, celo v soboto. Snažilka pa je ob šestih prižgala peč, da je bilo ob osmih toplo,« se je nasmejala časom, ki se jih še redko kdo spomni.
In kakšen je njen nasvet staršem? »To ne velja samo na prvi šolski dan, ampak vse leto: starši so prvi zgled otrokom! Včasih mi otroci rečejo: saj oči ve, da to ni prav, ampak se mu tako mudi. Iz tega se otrok ne nauči nič dobrega,« je sklenila prostovoljka, ki bo pred svojo ljubo šolo vztrajala, dokler bo treba oziroma dokler bo le lahko.
Popoldne še na morje
Solz ob prvem šolskem dnevu včeraj v Črnučah praktično ni bilo. Vsi prvošolci so po poslanici ravnateljice z rumenimi rutkami okoli vratu pogumno zakorakali v 1. a, b, c in d. Nekateri so si malo težje zapomnili, v katerega spadajo, a so zato učiteljice skrbno sledile seznamom.
»Čisto drugače je bilo kot pri starejši hčeri, saj je bila tu zraven v vrtcu in so jih peljali v razrede, da so spoznali to okolje,« je bila zadovoljna mamica prvošolke Sare. Starši prvošolca Toma so se odločili, da bodo prvi šolski dan še malo popestrili. »Zdaj gremo še domov, da bomo na streho navezali sup in gremo na morje,« je povedala mamica Nina, potem pa so s pomočjo sošolcev staršev naredili družinsko fotografijo pred šolo in odhiteli čofotanju naproti.
»Super je bilo. Igrali smo se igrico A si ti krokodil?, da smo se spoznali, jedli smo sladoled pa še igračko smo dobili,« je bil po koncu spoznavnega dne vesel prvošolec Tevž, ki se je šole zelo veselil. Še bolj pa je včeraj težko pričakoval današnji dan, ko je prvič odšel v šolo kot pravi šolar – z rumeno rutico in torbo na ramenih.
