»Teorija o pranju denarja, ki jo je podal tožilec, je za javnost in temelji na sklepanju, ne pa na dejstvih,« je v zaključnem govoru v zadevi Istrabenz povedal zagovornik obdolženega Igorja Bavčarja Janez Koščak. »Sodišče iste osebe ne sme kaznovati dvakrat, to določa tudi ustavna odločba,« je bil jasen tudi zagovornik obdolženega Nastje Sušinskega Luka Podjed.
Tožilec specializiranega državnega tožilstva Jože Kozina si je namreč v končnem govoru v zadevi Istrabenz vzel precej časa, da je osvetlil teorijo kaznivega dejanja pranja denarja, pri čemer je navajal vrsto strokovnjakov, ki na tak ali drugačen način opredeljujejo to kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je namreč, kot je znano, delno razveljavilo pravnomočno sodbo v tej zadevi, in sicer ravno zaradi ne dovolj utemeljenih očitkov o pranju denarja.
Koščak in Podjed sta se tako pridružila mnenju odvetnika Marka Rajčevića Laha, ki v julijski številki revije Odvetnik v članku z naslovom Pranje denarja kot »politični delikt« opozarja na pasti, ki jih prinaša sedanja definicija kaznivega dejanja pranja denarja in nato tudi pregon, za katerega je vedno potrebno predhodno kaznivo dejanje, denimo tatvina, zloraba položaja, korupcija in podobno. Rajčevič Lah opozarja, da je očitek glede pranja denarja preveč časovno in vsebinsko vezan na tatvino, korupcijo, goljufijo. Po njegovem mnenju sedanja definicija pranja denarja neupravičeno kriminalizira prav vsak prenos premoženja. Po njegovem velikokrat prihaja do podvajanja kaznivih dejanj, saj naj bi tožilstvo v nekem njegovem primeru kaznivo dejanje najprej opredelilo kot veliko tatvino, pri očitku o pranju denarja pa uporabilo iste očitke. Zato je storilec kaznovan za dve kaznivi dejanji, čeprav je v resnici storil le eno. Februarja letos je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in oprostilo očitkov o poskusu pranja denarja obtoženca, ki ga je zagovarjal Rajčević Lah.
»Pregon prepuščen domišljiji tožilca«
»Kazenski pregon je prepuščen domišljiji državnega tožilca, ki lahko pri vsakem premoženjskem kaznivem dejanju, kjer se zgodi premik premoženja (in to se seveda zgodi vsakič, saj to je ja bistvo kraje ali goljufije), k predhodnemu kaznivemu dejanju doda še pranje denarja in obdolženca tako dvakratno kazensko preganja,« pravi Rajčević Lah. Rešitev vidi v spremembi definicije pranja denarja, »še najbolje tako, da se ne bi več skliceval na definicije pranja denarja v drugih zakonih, temveč bi kar sam določal vse izvršilne oblike tega kaznivega dejanja«.
A ministrstvo za pravosodje sprememb za zdaj ne načrtuje. Kaznivo dejanje pranja denarja je določeno v skladu z evropskimi konvencijami o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pojasnjujejo in dodajajo, da je za kaznivo dejanje pranja denarja treba navajati okoliščine, ki kažejo na to, da je storilec zakril ali poskusil zakriti izvor nezakonitega denarja.
»Zato se strinjamo, da bi moral biti očitek o pranju denarja drugačen od očitka v zvezi s predhodnim dejanjem, vendar pa ocenjujemo, da to ni problem zakonske določbe, ampak dokazovanja kaznivega dejanja v konkretnem primeru,« pravijo pristojni. Res je, dodajajo, da člen kot kaznive določa prenose premoženja ali razpolaganja s premoženjem, vendar mora ob tem iti za zakrivanje protipravnega izvora takega premoženja in da mora storilec vedeti, da gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem.
Konkreten primer bodo zdaj upoštevali
Na generalnem državnem tožilstvu so na naša vprašanja glede dilem okoli tega kaznivega dejanja odgovorili, »da se vprašanja nanašajo na konkretno odločitev najvišjega sodišča v državi, ki jo državno tožilstvo ne more komentirati, ampak jo mora sprejeti kot napotilo za prakso«. Rajčević Lah upa ravno to: da bo odločitev vrhovnega sodišča pomenil preobrat v dosedanji praksi.
Dejstvo je, da če ne dokončaš predhodnega kaznivega dejanja, tudi kaznivega dejanja pranja denarja ne moreš storiti, pa pojasnjuje nekdanji direktor urada za pranje denarja Klaudijo Stroligo. Stroligo je tudi avtor pojasnil k noveli kazenskega zakonika iz aprila 1999, kjer je zapisal, da sta predhodno kaznivo dejanje in pranje denarja časovno in prostorsko ločena.
Namen pregona je, da ujamete storilca premoženjskega kaznivega dejanja in mu odvzamete nezakonito pridobljeno premoženje, pravi Stroligo. »Če gre za isto osebo, ki se ji očita oboje, denimo kaznivo dejanje velike tatvine in pranje denarja, ni hudega razloga, da se ga kaznuje še za pranje denarja. Povsem drugače je, če bi kaznivi dejanji zagrešili dve različni osebi,« pojasni Stroligo.
