Na vrhu Triglava so minuli konec tedna krstili 24 od 11 do 18 let starih otrok in mladostnikov s sladkorno boleznijo tipa 1. Na vrh so jih pripeljali pobudniki dvodnevne akcije Sladkorčki osvajajo Triglav – Društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami in Klinični oddelek za endokrinologijo ljubljanske Pediatrične klinike. Utrujenih nog so na cilju vsi žareli od ponosa in sreče, saj so dosegli pomembno novo zmago.
Še deset otrok s sladkorno boleznijo se je včeraj podalo tudi na le nekaj sto metrov nižji vrh Rysy v slovaške Tatre. Na poti na Triglav so sladkorne junake spremljali trije gorski vodniki, alpinista in zajetna zdravstvena ekipa. »Z našega oddelka se je izzivu odzvalo šest zdravnikov, tri diplomirane medicinske sestre, dietetika in zdravstveni tehnik, po pogovoru z gorskim reševalcem pa smo k sodelovanju povabili še zdravnico alpinistko in tri gorske vodnike,« je povedala doc. dr. Nataša Bratina s Kliničnega oddelka za endokrinologijo na Pediatrični kliniki, ki je edini center za endokrine motnje pri otrocih v Sloveniji in edini, ki spremlja blizu 700 slovenskih otrok s sladkorno boleznijo tipa 1.
Žal se njihovo število vztrajno povečuje, zadnja leta za štiri odstotke, pri malčkih do pet let pa celo za osem odstotkov na leto. Letošnje leto je še zlasti skrb zbujajoče, saj so ta teden na oddelek sprejeli že 51. deklico s sladkorno boleznijo, medtem ko so prejšnja leta sprejemali od 50 do 60 novih bolnikov.
Črpalke so zelo pomembna pomoč
»Na poti na Triglav, na katero smo se pripravljali vse od pomladi, smo bili vsi opremljeni s paketi za prvo pomoč, zdravniki in sestre tudi s paketi za intravensko terapijo, ki na srečo ni bila potrebna. Med otroki je bilo kar nekaj športnikov, ki dodatnih treningov niso potrebovali, mlajši pa so se s starši prej odpravili na nekaj planinskih pohodov, da so videli, kako je hoditi z nahrbtnikom na ramah, in da so hkrati dobro uhodili čevlje.
V koči na Kredarici so jih kljub izjemni gneči zelo toplo sprejeli. Zagotovili so jim bivanje v depandansi, da so lahko skupaj nadzorovali sladkor tudi čez noč. Zagotovili so jim hrano in vodo ter jim za pot pripravili še sendviče, jih je pohvalila Bratinova. Kot še pravi, so na pot iz Ljubljane krenili že ob peti uri zjutraj, z Rudnega polja pa na vrh krenili dve uri kasneje. »Dan je bil prečudovit. Pred pohodom smo vsem izmerili sladkor. V veliko pomoč nam je bilo, da je imela večina inzulinsko črpalko, deset tudi senzor za neprekinjeno spremljanje sladkorja,« je poudarila zdravnica. Po vsaki uri hoje so počivali deset minut, pili vodo, merili sladkor in »razrešili kakšen nizek sladkor«, čeprav je bilo tega zelo malo.
Za te primere so imeli s seboj glukozne tablete in mešanico suhega sadja in oreškov, ki je uspešno utrjevala sladkor v varnem območju, je pojasnila zdravnica. Prva skupina se je na Triglav brez nahrbtnikov ob pomoči treh vodnikov, alpinista in gorske reševalke odpravila še isti dan, skupina mlajših pa naslednje jutro. Vsi so se po dobrih štirih urah vrnili »krščeni« razigranih src in zares sijočih lic. Bili so presrečni, da so premagali napor, dobro skrbeli za sladkor, mnogi med njimi premagali strah pred višino, predvsem pa so vsi doživeli tudi tisti nepozaben občutek, da si tam, kamor mora vsaj enkrat v življenju vsak Slovenec.
Kaj če nam ne bodo verjeli?
»Eden izmed mlajših fantkov se je vso pot najbolj bal, da mu doma ne bodo verjeli, da je bil zares na Triglavu. Zato smo ga ves čas prepričevali, da se bomo veliko fotografirali in bo lahko pokazal slike. Štirinajstletni Matevž iz okolice Ljubljane se je na vrhu odločil, da bo naslednjič pripeljal na Triglav še svojo družino, Nana iz Domžal pa je kar sijala od ponosa, da je zmogla pot in premagala strah pred višino,« je naštevala zdravnica Bratinova, ki je spremljala skupino mlajših. Ti so se na pot odpravili naslednje jutro takoj po iskrečem sončnem vzhodu. »Privezani smo bili na planinsko vrv, imeli smo samovarovalne komplete in čelade, spremljalo pa nas je tudi nekaj članov ekipe, ki so se na vrh povzpeli že s prvo skupino in tako v 12 urah opravili dva vzpona,« je povedala Bratinova. Po vzponu so se vsi spustili na Dolič, kjer so malicali, dopolnili zaloge vode in preverili sladkor. V avtobusu je večina zaspala, vsi smo razmišljali o prhi, je povedala zdravnica in dodala, da so jih starši pričakali z aplavzom. Na obrazih je tudi njim pisalo, da so srečni in ponosni, da so njihovi otroci zmogli izziv, je poudarila. Prepričana je, da bo za te in verjetno še za veliko drugih družin z otroki s sladkorno boleznijo po tem vzponu še veliko novih izzivov.
