Posebno prvi ima v njenih (obledelih) analih častitljivo mesto zaradi nastopov z Yehudijem Menuhinom kot dirigentom; spomin ni namenjen nostalgiji, temveč nam pomaga ceniti izvajalsko vitalnost – iz litovskih gostov je kar kipela, četudi se je opirala na staro, akademsko izbrušeno tradicijo godalne soigre. Ne gre dvomiti, da je svežina, ki smo ji bili priča, povezana s Sergejem Krilovom (tudi on je bil večkrat gost radijskega orkestra v obdobju Antona Nanuta). Violinist je vodja ansambla od leta 2008, njegova virtuoznost in muzikantska duhovitost navdihujeta. Čeprav je bil spored zasnovan kot stopnjevanje prvakovega blišča, se celo ob razkazujočem se Sarasateju ansambel ni zadovoljil s pasivno spremljavo, temveč je soustvarjalsko podpiral solistove umetnije, bujno melodično frazeologijo in naravno eleganco. Kljub temu pa je bil precej bolj dragocen prvi del večera, v katerem se je izvedba neštetokrat igranega Vivaldija (Štirje letni časi) zaiskrila, brez deklarativnih »zgodovinskih« zvočnih izhodišč, v koncertantni pogovor med solistom in orkestrskimi deleži. Krilov torej v slehernem trenutku glasbene slikovitosti išče izzivalne relacije s svojim ansamblom.

Gostovanje Londonskega simfoničnega orkestra je začaralo avditorij. Dogodek je bil sicer »čarobno nepopoln«, z bolj priložnostnim kot premišljenim sporedom, koncertantno skladbo brez izrecne simbioze s slovensko solistko, z orkestrom, ki je vrhunsko odziven, a zvočno nekoliko robat (brez lazurne dodelanosti in popolnih ravnovesij). Predigra k Mojstrom pevcem nürnberškim je zvenela monumentalno velikopotezno, delno na račun značajskosti motivov oziroma njihove mnogoglasne »ugledališčenosti«. Gianandrea Noseda je ubral slovesno zložno pot in dosegel v zadnjih taktih že kar tevtonsko bobneči stari kliše o Wagnerjevi glasbi.

In vendar smo bili deležni nepričakovane strasti, ki je skladbe ohranjala v vrveči napetosti. Dirigent je obsesivni oblikovalec simfonične materije – ne spregleda še tako drobnega izraznega zaznamka. Nenehno muzikalno valovanje orkestra je povzdignilo celo aciklični skupek Rahmaninova (Druga simfonija), sestavljen z odlagalnim sekvenčnim drobljenjem melomanskega gradiva. Dvomim, da bi dolgo prejo lahko kdo oživil še bolj utripajoče; ampak to me je navdalo tudi s kancem obžalovanja – s kakšno poglobljeno partituro bi ob sijajnem dirigentu pač pridobili več. Odigrani Prvi violinski koncert Prokofjeva je prelepa glasba sferično obarvane, lebdeče lirike, zgolj z vstavki ostrejše ritmizirane razbrdanosti. Ob ozaveščeno modeliranem pretoku v orkestru (diapazon pihal itn.) je violinistka Lana Trotovšek ostajala na svojem tiru solidnosti, a tudi enakomernosti igre, premalo diferencirane med eterično figuraliko, pevnejše zarise in trenutke odrezavega temperamenta.