Eva Hassett: Koliko beguncev bomo sprejeli, vsako leto določi predsednik ZDA. Od lani se je število povečalo s 70.000 na 85.000. Povečanje je posledica velikega števila beguncev iz Sirije pa tudi ogromnega števila ljudi, ki so dandanes pregnani z domov po vsem svetu. Trenutno je na svetu enainšestdeset milijonov beguncev. Število, ki jih ZDA sprejmejo, je odvisno tudi od tega, kako kakovosten sistem obravnave jim lahko ponudimo. Koliko ljudem lahko zagotovimo stanovanje, službo in integracijo v našo skupnost? Bodo s svojim bivanjem pri nas zadovoljni? Bodo srečni? Treba je najti ravnotežje. Seveda so v ZDA območja, ki bi jih lahko sprejela več. A ne gre le za vprašanje, koliko beguncev sprejmemo, ampak kako uspešen je program integracije.
Robert J. Santiago: Nevladne organizacije bi seveda rade sprejele več beguncev, a na koncu smo vsi odvisni od kongresa, ki odloča o denarju. Prav neverjetno pa je, kako slabo se ljudje v kongresu zavedajo, kakšne so potrebe beguncev.
V Nemčiji je kanclerka Angela Merkel lani videla situacijo drugače. Ni razmišljala, kako bo milijon beguncev namestila in integrirala, ampak jih je najprej urgentno sprejela v državo. Šele potem se je vprašala, kako naprej.Hassett: Saj so tudi ZDA nekoč že odprle vrata beguncem kot Nemčija. Med vojno na Kosovu so begunce vozili naravnost v ZDA in šele potem so se začeli registracijski postopki.
Santiago: Podobno je tudi z begunci na naši južni meji. Moramo jih vzeti v državo, saj ljudje tam, v divjini, umirajo. Na meji smo imeli na tisoče otrok, ki so se utapljali v rekah. Treba jih je bilo sprejeti, podobno kot v Nemčiji – iz humanitarnih razlogov. Moje osebno mnenje o sprejemanju beguncev iz drugih delov sveta pa je, kot sem rekel že prej, da je to odgovornost ameriškega kongresa.
Ali obstaja izračun, vsaj teoretični, kolikšna je sprejemna zmogljivost Združenih držav? V Evropi so to poskušali izračunati pri kvotah: število beguncev so postavili v sorazmerje s številom prebivalcev, z bruto domačim proizvodom, s stopnjo brezposelnosti...Hassett: Takšen izračun za ZDA ni znan. A vprašanje je dobro. Če gledate v zgodovino, ni bilo važno, ali smo imeli demokratskega ali republikanskega predsednika. Število beguncev, ki smo jih sprejeli, je bilo vedno enako – med sedemdeset in osemdeset tisoč na leto. Le po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so begunski program za krajši čas ustavili. A kako so prišli do te številke – osemdeset tisoč – ni povsem jasno. Zdi pa se mi, da bo mogoče z dobrim zagovorništvom to številko v prihodnje povečevati. Nekaj kongresnikov je beguncem že zdaj zelo naklonjenih. Naš največji problem niti niso nasprotniki, ampak vsi tisti vmes, ki so tiho. Če se ne oglasiš za pravice beguncev, se to lahko interpretira tudi, kot da jim nasprotuješ.
Je res, da so študije v ZDA pokazale, da se begunce oziroma migrante v resnici splača sprejemati, ker to pospešuje ekonomijo?Hassett: Podatki govorijo močno v prid sprejemanju beguncev, zlasti v tistih predelih, ki demografsko nazadujejo. Takšna so denimo velika industrijska mesta, ki so propadla. Kjer so se naselili migranti, so se odprla nova delovna mesta in država je lahko pobrala več davkov. Poznamo tudi podatke, kako kakovost zaposlitve beguncev vpliva na pobiranje davkov. Izračun pokaže, da bi država lahko dobila devetintrideset milijard več prihodkov, samo če bi beguncem omogočila, da bi se zaposlili na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi izobrazbi, in imeli primerno višjo plačo. Če begunec, ki je po poklicu zdravnik, vozi taksi, je to izguba tako zanj kot za državni proračun.
Santiago: Veliko politikov pač o tem ne ve nič. Tudi ko se skušamo srečati s člani kongresa, da bi jim razložili, kaj počnemo, na pogovore vedno pošljejo svoje pomočnike. Naše sporočilo ne pride do tistih, ki zares odločajo. Včasih nas presenetijo celo župani, ki bi sicer morali vedeti, kaj se dogaja na terenu. Ko jim povemo, da pomagamo beguncem in da imamo pisarno čisto zraven mestne hiše, so presenečeni: »Kaj res? To počnete?« Ne da nam nasprotujejo, ampak sploh ne vedo, da obstajamo. Mislim, da je to vprašanje splošne izobrazbe. Za zdaj nas je malo, a rastemo. Še vedno pa nam na ključnih mestih v politiki stojijo nasproti ljudje, ki so prepričani, da so vsi sirski begunci teroristi (takšno prepričanje se je razširilo po napadih v Parizu in Bruslju, op. p.). Ne verjamejo nikomur in ničemur, tudi če varnostno preverjanje vsakega begunca traja...
… dve leti!Santiago: Dve leti, preden stopi na ozemlje ZDA. Pri Sircih varnostno preverjanje traja celo dlje. Zato ni čudno, da je statistično veliko bolj verjetno, da vas bo v ZDA umoril sosed, kot pa da boste umrli v terorističnem napadu.
Hassett: A vendar je pozornost, ki je trenutno namenjena beguncem, za nas dobra priložnost, tudi če se razširjajo dezinformacije. To je naša priložnost, da predstavimo prave podatke. Najslabše bi bilo, če to sploh ne bi bila tema za medije. Tako pa imamo možnost o beguncih govoriti doma in tudi tu, v Evropi. Tako smo denimo spoznali lokalnega politika iz Slovaške, ki bo odpotoval v ZDA in se tam srečal z županom Detroita. Župan Detroita je velik podpornik beguncev, saj ti oživljajo njegovo mesto. Kot veste, je Detroit skoraj povsem propadel in nujno potrebuje oživitev. Enako je v Nashvillu, kjer je župan podpornik imigrantov in doživlja velik ekonomski uspeh. Upam, da se bo nekoč na volitvah razmerje obrnilo in se bo našel kandidat, ki bo prejšnjemu županu očital, da ni sprejel imigrantov. Poglejte, bo rekel, v štirih letih niste nič storili za nas. Varovali ste nas pred migranti, premaknili pa se nismo nikamor. Je to res smotrna poraba javnega denarja?
Spomnim se župana Schenectadyja, majhnega mesta v državi New York, ki je pred leti, ko je ugotovil, da njegovo mesto demografsko odmira, najel avtobuse in se odpeljal v New York. Tam je poiskal begunce, mislim, da so bili iz Bosne, in jih je prepričal, da so se preselili v Schenectady. Rekel jim je: v New Yorku vam ne bo nikoli uspelo, tu je vse predrago. Pridite v moje mesto, pomagal vam bom, da boste kupili hišo in dobili službo. Prosim, pridite v Schenectady! In so šli z njim. Danes so begunci čudovit del tega mesta. Ne gre le za to, da je župan pomagal beguncem, pomagal je svojemu mestu.
Je pri vas na Floridi situacija podobna?Santiago: Na Floridi so seveda življenjski stroški višji, zato je za begunce začetek težji. Iz Miamija se selijo na sever. Vedeti pa morate, da imamo trenutno na Floridi hudo begunsko krizo. Zanjo večina svetovnih medijev sploh ne ve, a situacija je res težka. K nam namreč trenutno prihaja veliko beguncev s Kube. To nas bo zaznamovalo še prihodnjih nekaj let.
Prihajajo s čolni?Santiago: S čolni, splavi, vsak dan, na tisoče ljudi vsak teden. Nekateri obtičijo na čereh v morju pred obalo in pravno gledano ni povsem jasno, ali to že pomeni, da so stopili na ameriška tla. Grozi jim, da jih bodo odpeljali nazaj na Kubo. Tam so ujeti, potem pa se nekateri iz obupa tudi samopoškodujejo.
Kot begunci na poti v Avstralijo, ki so ujeti na Nauruju?Santiago: Podobno. Naši medicinci jih morajo potem oskrbeti in prepeljati na kopno.
Hassett: A vendar se je treba zavedati, da to ni nič novega, le da je število prihodov na Floridi trenutno višje. Ljudje sicer že ves čas prihajajo v ZDA brez dokumentov. V državi jih je enajst milijonov in to vprašanje je v središču trenutne razprave o reformi migracijske politike (predsedniški kandidat Donald Trump bi vse deportiral, op. p.). Naše mnenje je, da bi vsem, ki so že pri nas in so vpeti v ekonomijo, ki delajo, morali statuse legalizirati. Ti ljudje so pač dejstvo. V nasprotnem primeru so prisiljeni v delo na črno, kar je slabo tako zanje kot za državo.
Donald Trump pa bi na južni meji kar zgradil zid?Santiago (ironično): Oh, to bo čudovit zid, najlepši, kar so jih kdaj zgradili. Bo to zid z Mehiko? Ali morda kitajski zid? Pri tem tipu nikoli ne veš… (Smeh.) Sicer pa resno: Donalda Trumpa je treba jemati resno. Če ga ne, imamo problem. Vse skupaj se je začelo kot šala, vsi so se mu smejali. Zdaj pa je predsedniški kandidat. V resnici je situacija kar strašljiva.
