Cestni viadukt, ki je zgradbi povezoval, je prejšnji dan še stal pokonci in je bilo mogoče čez njega. Popotresni sunek ga je ponoči porušil in cesta je bila zaprta. »Vse zgrajeno po protipotresnih pravilih,« je sarkastično pripomnil prostovoljec iz civilne zaščite, ki je s krampom in lopato korakal proti stopnicam, ki so vodile med ruševine. »To bi moralo ostati pokonci.« Pripomnil je, da je bilo v zidovih najbrž več peska kot cementa. Na različnih koncih mesta je bilo slišati, da so pravila potresno varne gradnje jasna in zelo stroga, ker je to potresno območje. Ampak stroga so na papirju. Župan mesta Sergio Pirozzi je rekel, da so leta 2009 po potresu v L'Aquili prišli strokovnjaki, ki so pregledali šolo in ugotovili, da so obnovitvena dela v skladu s predpisi. Vse so preizkusili in podpisali dokumente. Zdaj bo porušeno mesto tožilo gradbince zaradi morebitne prevare.

Tam se je videlo, kako lahka je bila roka države, ki je predpisala protipotresne ukrepe, izvajanje svojih zakonov pa je prepustila v najboljšem primeru površnim izvajalcem, nad katerimi ni vzpostavila strogega nadzora. Ko se zemlja strese, se pokaže, kako krhek je svet, v katerem je bila varnost državljanov prepuščena podjetjem, ki so na razpisu ponudila najnižjo ceno za izvajanje usodno pomembnih del. Da državo potrebujemo, se je meni posvetilo šele leta 1992 na poti med Mostarjem in Sarajevom. Tam ni bilo nobene države več. Na enem vhodu predora pri Mostarju je bila ena paravojaška blokada z oboroženimi moškimi v fantazijskih uniformah in zastavo nad glavami, na drugi strani druga z drugačno zastavo in podobnimi fantazijskimi uniformami. Do Sarajeva jih je bilo še trideset. Povsod so pregledali prtljažnik avtomobila in brskali, ali je med stvarmi kaj uporabnega za njih.

Do takrat sem državo razumel kot nasprotnika. Vedel sem, da ima država nekaj proti meni in da je treba iti z njo v neposredno konfrontacijo. V najslabšem primeru se ji je treba izogniti v širokem loku. Vse, kar je sprejela država, ki sem jo poznal, je bilo naravnano proti meni. Bila je deležna prezira in sovražnosti, zadnje, kar mi je padlo na pamet, je bilo, da bi jo potreboval. Ob toku reke Neretve pa je država razpadla in vedel sem, da nad ljudmi, ki ob cesti vzdržujejo svoj red, ni nobene višje oblasti. Lahko si predstavljajo, da je urejena družba tisto, kar njim tisti hip pade na pamet. Nikjer ni bilo nobene instance, na katero bi se lahko pritožil zaradi krivic, ki so se dogajale ob poti. Ob stikih z ljudmi, ki so opletali z brzostrelkami, sem si na vsakem bloku posebej zaželel, da bi bila nad njimi kakšna razvidna država, ki bi jih disciplinirala. Oborožene milice pa tega koncepta ne poznajo.

Ob pogledu na prvo cestno zaporo, nad katero je visela modra zastava Združenih narodov, je nastopilo olajšanje. Tam si vedel, da se ne bo zgodilo nič neprijetnega. Nad vojaki, ki so sloneli na oklepnem avtomobilu, je bila jasna poveljniška struktura, zavezani so bili pravilom, ki sta jih predpisovala njihova državna zastava na rokavu uniforme in znak Združenih narodov na modri baretki. Mislim, da sem bil takrat prvič vesel, ker države obstajajo.

V Amatriceju sem videl tudi, kaj je lahko država, kadar samo sebe vzame resno. Italija se pogosto zdi, da je neresna država. Vtis je napačen. V tistih nekaj urah, ki sem jih potreboval od Ljubljane do potresnega območja, se je sredi kaosa vzpostavil red. Italijanska civilna zaščita je fantastična institucija. V nekaj urah so bili v porušenih mestih v velikem številu, prišli pa so iz vse države. Enote reševalnih psov so označevale, v katerih ruševinah je še kaj življenja in kje ga ni več. Gasilci so z rokami odkopavali hiše, ki so se zrušile v prah, in iz njih potegnili 240 živih ljudi. Na dveh koncih mesta sta že pozno popoldne stali dve poljski bolnišnici, ob cesti, ki je peljala skozi porušena naselja, pa so postavljali šotorišča, ob katerih se je že kadilo iz poljskih kuhinj. Karabinjerji so zaprli dohode do vseh naselji in naprej spuščali samo pešce, ki so tam imeli kaj delati. Inženirci italijanske vojske so s tovornjaki pripeljali težke bagre in čakali, da se reševalna akcija konča, začne pa se odvažanje ruševin in čiščenje cest. Policija je uravnavala promet in avtomobilov ni spuščala v bližino porušenih naselji, da so imela interventna vozila prosto pot. Od zadnjega policijskega bloka, kjer so ustavljali osebna vozila, je do Amatriceja vozil majhen avtobus na krožni poti. Pri nogometnem igrišču so naredili prostor za pristajanje helikopterjev, med šotori so hodili psihologi, ki pomagajo ljudem v stiski.

Med ruševinami so bile prioritete jasne, nihče ni povzdigoval glasu, nikjer ni bilo zaznati nervoze, ki bi jo ob razdejanju pričakovali. Prav nasprotno. Vsa operacija je od vsega začetka potekala, kot da je bil zanjo narejen natančen načrt. Ko je policist opazil, da so ljudje ob njegovi zapori žejni, je odprl prtljažnik avtomobila in začel razdeljevati plastenke z vodo. Ni vprašal, kdo je kdo in kaj tam dela. Ko je država pametna, je neverjetno koristna institucija.