O morebitnih drugačnih rešitvah v Sloveniji govorimo že vsaj desetletje, a prave energije za spremembe ni. Nekateri menijo, da v sistem, ki deluje, ne gre drezati. Drugi so prepričani, da je ukrepanje nujno. Najbolj obremenjeni tolminski, bovški in bohinjski reševalci so letos reševali 136-krat, helikopter je v prvih osmih mesecih odletel na pomoč v gore več kot stokrat. Po zadnjih podatkih iz leta 2010 državo ena sama gorska nesreča stane 4600 evrov. Obisk gora se povečuje.
A urejanje te teme odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Rešitve brez tehtnega premisleka bi zgolj podpirale iznajdljive odvetnike in bile daleč od pravičnega. Izstavljanje računov nespametnim planincem se po eni strani sliši všečno. Naj plačajo. Po nepotrebnem so v nevarnost spravili reševalce in v zrak pognali zračno floto ter državni denar. Mogoče bi zaračunavanje imelo preventivni učinek in bi se kdo zamislil vsaj nad stroški reševanja, če ne že nad lastnimi sposobnostmi. Toda krog se s tem širi – zakaj ne bi za reševanje potem plačal tudi pijani voznik, ki je povzročil nesrečo na cesti?
Po drugi strani bi se s plačljivim reševanjem lahko zgodilo, da ponesrečenci v strahu pred računom ne bi zaprosili za pomoč. Dober primer za to je Švica. Ko so pred nekaj leti prenehali reševati nepoškodovane, ki so se zgolj zaplezali ali drugače zašli v težave, se je število smrtnih primerov v gorah povečalo za 40 odstotkov, svari gorski policist Robert Kralj. Podobno dilemo navrže gorski reševalec Žarko Trušnovec: planinec, srečen, da je osvojil vrh Krna, pri koči spije pivo. Ob sestopu si zvije gleženj. Pozabi na pivo in pokliče 112. Prileti helikopter in v eni uri je intervencija rešena. Obremenjevanje prostovoljnih gorskih reševalcev je minimalno. Lahko pa se stvar zasuče drugače: pivo mu ne da miru in razmišlja, da bi lahko napihal. In, bognedaj, naslednji dan bi se znašel v časopisu. Pomoči ne pokliče in sestopiti poskuša sam. Poškodba kaže vedno hujše zobe in planinec obnemore. Vodja tolminskih gorskih reševalcev mora sredi noči na kup spraviti 12 gorskih reševalcev, ki se bodo sredi noči peš vzpenjali do poškodovanega. Kaj je boljše?
Država ima več možnosti. Iz predala lahko potegne pred leti pripravljeno uredbo o zaračunavanju intervencijskih stroškov izključno v primerih hude malomarnosti in jo ustrezno dodela. Izkušnje iz drugih alpskih držav na drugi strani kažejo, da se je stanje v gorah bistveno izboljšalo, ko so uvedle plačilo reševanja za vse primere, obiskovalci gora pa lahko tveganje za nekaj deset evrov premije prepustijo zavarovalnici.
Kakor koli bo država to področje uredila, gorski reševalci prosijo eno: nikar nam ne nadenite vloge inšpektorjev in razsodnikov, da bomo odločali o tem, ali je bil nekdo primerno obut, ali mu pod nos tiščali test alkoholiziranosti. Temeljno načelo reševanja je zaupanje med ponesrečencem in reševalcem. S tem bi se porušilo. Zavedati se je treba tudi tega, da izkupiček od plačljivega reševanja v gorah ne bo rešil države. Nekaj milijonov prihranka bo le pljunek v množico stroškov drugih reševanj. Pomembneje pri tem bi bilo krepiti zavest, da ne obremenjujemo reševalcev po nepotrebnem. Ti bodo – ne glede na to, ali bo reševanje plačljivo ali ne – še naprej odhajali v gore prostovoljno.
