Ljubljana ni velemesto s širokimi alejami, ampak je mesto, polno ozkih uličic in nekaj malo širših vpadnic, po katerih vozijo (včasih tudi po rumenih pasovih) mestni avtobusi. Kakor hitro pride do podobnega primera kot tokrat, podobno je tudi ob hujših prometnih nesrečah, pa se neverjetno zgosti promet, v katerem obtičijo tudi mestni vse manj zelenci (saj so vsi bolj ali manj povsem prekriti z reklamami).
Mestna uprava se trudi, da bi spravila vse več ljudi na kolesa, a pri tem ne upošteva dejstva, da je mnogo meščanov, ki zaradi različnih vzrokov ne sedejo na kolo. Vzrok je lahko visoka starost, bolezen ali pa kar tako ne marajo kolesa in se tudi voziti ne znajo z njim. Pa nam ostane spet avto, ki zaradi trajne mobilnosti v zeleni prestolnici ni zaželen, ali pa javni prevoz, ki zlahka obtiči v raznih zastojih.
Po mojem mnenju je le ena rešitev. Napraviti Ljubljano bolj prepustno in vpeljati moderen mestni in medmestni potniški promet, kar sedanji gotovo ni.
Tramvaj je draga stvar, ampak ne smemo pozabiti, da je v Ljubljani že vozil, in to v času župana Hribarja. Tudi takrat je bil drag, a je začel kljub temu voziti in je predstavljal takrat višek modernega potniškega prometa.
Tudi zdaj imamo župana, ki je za Ljubljano marsikaj storil, pa naj ugrizne še v to kislo jabolko. Če bi začel voziti v Ljubljani tramvaj, po zanj rezerviranih površinah, bi zlahka ob sodelovanju SŽ (medkrajevni potniški promet) pregnali iz mesta nepotrebne avtomobile in poskrbeli še za nekaj ulic po vzoru sedanje Slovenske, ki pa je v tem prometnem kaosu povsem odveč, ker zelo zmanjšuje pretočnost prometa v Ljubljani.
Peter Kozin, Ljubljana
