Ali je mogoče s pomočjo filozofije razumeti pojave strahu, tesnobe in negativne nastrojenosti do migrantov, ki so postali stalnica sodobnih zahodnih družb, se je v uvodu svojega ponedeljkovega predavanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova spraševal Nikos Papastergiadis, profesor na univerzi v Melbournu. Odgovor, kot ga je v nadaljevanju nakazal avtor številnih esejev, teoretskih člankov in knjig (zadnja je Kozmopolitstvo in kultura, 2012), ki se posveča zlasti vprašanjem kulturne identitete in interdisciplinarnim raziskavam, je nemara v nekem smislu dvojen, saj je lahko tako pritrdilen kot nikalen – nikalen pač zato, ker v času vzpostavljajoče se »politike strahu« racionalna razprava o beguncih in migrantih pravzaprav sploh ni mogoča, kajti v njej ne štejejo več argumenti, temveč čustva. Ali drugače: vladi neke države lahko nekdo ponudi načrt za sprejem in integracijo beguncev, ki je finančno izvedljiv ter socialno in psihološko utemeljen, pa ga bo ta kljub vsej uporabnosti zavrnila s preprostim »političnim« pojasnilom: »Ne razumete!«
Sprejemanje sprememb
Kako torej razložiti tesnobno stanje, kjer »razumni« diskurz ne zadostuje več? Tako, seveda, da v poskusu njegove interpretacije upoštevamo psihološke oziroma čustvene komponente, predvsem tiste, ki so povezane z našim sprejemanjem in razumevanjem drugega. Pri tem se Papastergiadis za začetek obrne k zgledom iz antike – natančneje, k stoikom in razumevanju kozmosa, ki je podlaga ideji kozmopolitstva. Zanje namreč kozmos ni bil »neskončno vesolje«, marveč vmesni prostor med zemeljskim površjem in vsemirjem, ki mu vlada logos (v tem primeru razumljen kot nekakšen celostni, vendar dinamični red stvari); če človek živi v skladu z logosom, živi uspešno, ustvarjalno, s kozmosom uglašeno življenje, pa četudi se ta kozmos obenem nenehno spreminja.
Povedano drugače, kozmopolitski pogled ne vidi zgolj neke fiksne, enotne podobe sveta, ampak tega zaznava ravno v njegovih nenehnih premenah, kot svet, ki se v vsakem trenutku vzpostavlja na novo. V samem jedru kozmopolitstva je zato zmožnost sprejemanja sprememb in preseganja razlik. Toda kaj se s tovrstno »svetovljansko« toleranco zgodi, ko je sprememb preveč in prihajajo prehitro, kakor se zdi, da se dogaja danes?
Za veliko »majhnih svetov«
Papastergiadis se je tu ozrl na dva izmed sodobnih načinov tematizacije konflikta znotraj družbe, kot sta prisotna pri nemškem filozofu Petru Sloterdijku oziroma belgijski teoretičarki Chantal Mouffe. Prvi v tej perspektivi ponuja stališče »antagonizma«, po katerem je temeljni človeški odziv na konflikt želja po uveljavitvi svoje volje in uničenju drugega. Sloterdijk na splošno tudi meni, da je kozmopolitstvo v globalnem svetu izginilo – projekt globalizacije je ugrabil kozmopolitsko idejo in namesto nje ponudil zgolj plitev približek: dobili smo integracijo trgov, torej lažjo izmenjavo dobrin, ne pa tudi bolj povezanega sveta, in namesto da bi se med seboj bolje razumeli, se zdaj vsi sovražijo. Toda Papastergiadis se ne strinja, da nas v osnovi določajo destruktivne težnje: »Če bi bilo to res, bi se do zdaj že zdavnaj uničili.«
Vendar ga ne zadovolji niti agonizem, kot ga zastopa Chantal Mouffe in po katerem je konflikt v družbi sicer nujno prisoten, a so njegovi učinki pogosto pozitivni, saj je za razrešitev spora potrebno določeno sodelovanje in razumevanje nasprotnikovih stališč. »Težava nastopi, kadar se nasprotnik ne strinja z okvirom, v katerem naj se spor razreši, torej s pravili igre,« komentira Papastergiadis. Izhod iz sedanjih razmer zato vidi v nekakšnem »napornem sodelovanju«, ki ne meri na ukinjanje razlik, temveč jih sprejema kot svoj sestavni del, užitka pa ne išče v izničenju drugega, temveč v oblikovanju »heterokozmične« pozicije, ki jo določata radovednost in sočutje: »Le prek stika z drugim lahko prepoznamo konflikt, ki je že v nas samih; in šele ko prepoznamo žival v sebi, se lahko spoprimemo z njo.«
